Računalniška ponazoritev plazmatskega oblaka. Galaksija je svetel disk na sredini, manjši packi ob njem pa satelitski galaksiji Veliki in Mali Magellanov oblak. Foto: NASA/CXC/M.Weiss/Ohio State/A Gupta et al
??e Galaksija Rimska cesta je ogromna, a ??e vedno majhna v primerjavi z oblakom plina, ki jo obkro??a. Znanstveniki so zdaj ugotovili, da se vrti skoraj tako hitro kot galaksija in v isti smeri.
Podobno kot je Zemlja obkro??ena s plinsko ovojnico, imenovano atmosfera, tako je tudi domača Galaksija Rimska cesta postavljena v sredino ogromnega plinskega oblaka. Kako ogromnega?
Galaksija, dom pribli??no 300 milijard zvezd s Soncem vred, se razteza na pribli??no 100.000 svetlobnih letih oziroma skoraj trilijonu kilometrov. Premer obkro??ajoče plinske krogle pa je najmanj trikrat večji, verjetno ??e precej bolj. Njegov obstoj so potrdili leta 2012 s pomočjo Nasinega vesoljskega teleskopa Chandra. V oblaku naj bi bilo toliko mase kot v vseh zvezdah domače meglenice.
Prepečen in razdrt plin
Po navedbah Nase je segret med milijonom in 2,5 milijona stopinj Celzija ter posledično sestavljen iz plazme. Poenostavljeno je to plin, ki so ga visoke energije nekoliko razdrle. Plazma je agregatno stanje snovi, ki se pojavi, če plin močno segrejemo. Energizirani atomi začnejo izgubljati elektrone - s tem pa tudi električno nevtralnost - in se spremenijo v ione. Plazma je bila prevladujoče stanje snovi ??e dolgo po velikem poku.
V optični svetlobi je oblak skoraj neviden. ?e bi v tem delu elektromagnetnega valovanja močno svetil, bi bil opazen kot neprestan sij iz vseh smeri. Viden je zgolj pri vi??jih energijah EM-valovanja, v rentgenski svetlobi, kjer ga je ujela Chandra. To je storila tako, da je gledala nekam daleč in opazila, da oddaljene rentgenske ??arke selektivno spreminja prisotnost bli??njega ioniziranega kisika.
Znanstveniki so do zdaj mislili, da je ta oblak dokaj statičen, zgolj lebdeč okoli galaktičnega koluta. "Ljudje so kar domni, da se Galaksija vrti, medtem ko plinasta kepa miruje," je za Naso povedal znanstvenik Edmund Hodges-Kluck. Zdaj pa je na dan pri??la sve??a ??tudija, ki pripoveduje drugačno zgodbo, "povsem v nasprotju s pričakovanji".
In vendar se vrtinči
Astronomi ameri??ke Univerze v Michiganu so se zakopali v arhivske podatke Esinega rentgenskega teleskopa XMM-Newton. Na njihovi podlagi so naračunali, da se plazmasti oblak prav tako zelo hitro vrti, in sicer pri hitrosti 640.000 kilometrov na uro, kar je le malo manj od galaktičnega koluta pri 725.000 kilometrih na uro. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.
Hitrost jim je uspelo izviti s pomočjo po, imenovanega rdeči ali modri pomik. Iz zaznane svetlobe so izolirali odtis zelo vročega kisika in preverili, koliko se mu valovna dol??ina spreminja zaradi potovanja. Pojav je primerljiv z Dopplerjevim učinkom, pri katerem sirena prihajajočega re??ilca zveni vi??je, stran potujočega pa ni??je. ?e v vesolju objekt potuje stran od nas, se njegova svetloba pomakne bolj proti rdeči, če se pribli??uje, bolj proti modri.
Tudi Andromeda je obdana
Podobno so lani premerili pri sosednjem velikem osvetju, Andromedi, le da je bil tokrat na delu Hubblov vesoljski teleskop. Izmeril je, da se Andromedin plazmatski ovoj razteza na kar milijonu svetlobnih let in sega do polovice razdalje med Andromedo in Galaksijo Rimsko cesto. Je torej precej večji od na??e galaktične atmosfere, a obenem za čuda vsebuje mase le za polovico zvezd Andromede.
Andromeda (tudi M31) je 2,5 milijona svetlobnih let stran in se bo čez pribli??no ??tiri milijarde let začel zdru??evati z Galaksijo. Je ena redkih meglenic, ki se jo na nočnem nebu lahko vidi s prostim očesom, a le v primernih razmerah. ?e bi na??e oči videle tudi druge oblike svetlobe, bi Andromeda močno svetila in prekrila zaplato neba, veliko za ??est polnih Lun. ?e bi v sliko dodali ??e njen veliki plazmatski balon, bi zavzela kar za 100 polnih Lun oziroma, kot to ponazarjajo pri Hubblu, kot bi v stegnjene roke vzeli dve ko??arkarski ??ogi.
Tudi Hubble se je zazrl v precej bolj oddaljene objekte (18 kvazarjev izza Andromede) in preverjal, na kateri oddaljenosti od sredi??ča galaksije se svetloba neha pačiti zaradi vpliva vmesnega ioniziranega plina. Ugotovil je ??e, da v tem oblaku niso zgolj la??ji plini, temveč tudi te??ji elementi oz. kovine.
|
