|
Galina Višnevska 1926-2012
V 87. letu je v Moskvi umrla Galina Višnevska, ruska operna diva, ena največjih sopranistk povojne Sovjetske zveze - in pozneje ena njenih največjih disidentk. V svoji 40-letni karieri je stala na vseh pomembnejših opernih odrih na svetu.
Galina Višnevska, žena prav tako že pokojnega čelista in dirigenta Mstislava Rostropoviča, je slovela kot izrazito čustvena pevka z izpiljeno tehniko in občutkom za odrski nastop. Kot članica Bolšoj teatra je vdahnila novo življenje številnim zatohlim sovjetskim produkcijam; blestela je kot Tatjana v Evgeniju Onjeginu Čajkovskega, kot Marina v Borisu Godunovu in Nataša Rostova v Vojni in miru. V svojih 23 letih pri osrednji ruski operni hiši (med letoma 1952 in 1974) je nastopila v več kot 30 vlogah.
Čeprav so ji v najplodnejšem obdobju njene kariere - to je bilo v šestdesetih in sedemdesetih - le redko dovolili nastopati na Zahodu, je ob vsakem obisku požela ogromno hvale. "Nastopi Galine Višnevske v Metropolitanski operi so kot kometi: nenadni, redki in razsvetlijo nebo," je po njenem nastopu v Puccinijevi Tosci leta 1975 zapisal New York Times.
V sedemdesetih sta bila Višnevska in Rostropovič zaradi svojih liberalnih stališč in predvsem prijateljstva z Nobelovim nagrajencem in disidentom Aleksandrom Solženicinom v silni nemilosti. Leta 1978 so jima v Kremlju, medtem ko sta bila na gostovanju v tujini, preklicali potna lista. V Sovjetsko zvezo sta se lahko vrnila šele tik pred sesutjem režima, leta 1990, in sicer z izrecnim dovoljenjem Mihaila Gorbačova. Višnevska se je takrat kot operna pevka že upokojila.
Leta 1984 je objavila svoj življenjepis, Galina: Ruska zgodba; v njem je popisala represijo, uboštvo in ponižanje, ki so ga celo največji umetniški geniji morali prenašati pod sistemom, ki se je ponašal s svojo ljubeznijo do klasične glasbe in opere. Prisiljena je bila živeti v skupnem moskovskem stanovanju, v "katerem je kar gomazelo stenic in ljudi", je pisala. Slava je ni obvarovala niti pred političnimi veljaki; leta 1955 jo je takratni premier Nikolaj Bulganin menda kar vpričo njenega moža zapelj, Rostropoviča pa zaman preprič, naj mu - v zameno za boljše stanovanje - ženo "odstopi" za ljubico.
Nasilje, čistke in vojna: vse prej kot brezskrbno otroštvo
Toda Višnevska je bila do takrat navajena že česa hujšega. V takratnem Leningradu je v tridesetih letih 20. stoletja odraščala pod okriljem svoje babice - in to zato, ker je njen zapiti oče skušal njeno mamo pokončati s sekiro. Pri desetih letih je v dar dobila posnetek Evgenija Onjegina; to je bila prva opera, kar jih je kdaj slišala, in na babičinem gramofonu si jo je predvajala brez prestanka. "Več dni sem bila v nekakšni vročici," se je pozneje spominjala. "Opazila nisem ničesar okrog sebe, pozabila sem jesti, nisem se več hodila igrat na ulico s fanti."
Med stalinističnimi čistkami v tridesetih letih so celotne družine z njihovega stanovanjskega bloka odvlekli v sibirska taborišča, skoraj gotovi smrti naproti. Nato je bila tu seveda še druga svetovna vojna in 872-dnevno nemško obleganje Leningrada, ki je do smrti izstradalo več kot milijon ljudi. Ko je bilo obleganja leta 1944 konec, je prestala avdicijo za Leningajsko operetno gledališče, nato pa se pridružila kabaretni reviji, ki so jo uprizarjali za ruske vojake. V tem obdobju se je poročila dvakrat, prvič z mladim zapitim mornarjem, Georgijem Višnevskim (njegov priimek je obdržala), nato pa z 22 let starejšim violinistom Markom Rubinom.
... In nato še tuberkuloza
Resno se je glasbene izobrazbe lotila leta 1951, pod okriljem priznane mentorice Vere Garine. A že kmalu je nov zaplet, tuberkuloza, ogrozil ne le njeno kariero, ampak tudi življenje. Zdravniki so jo prepriči, da jo lahko rešijo le s popolnim kolapsom enega pljučnega krila (to je bila v časih, ko je bilo do antibiotikov težko priti, uveljavljena metoda). To bi ji seveda onemogočilo kakršno koli pevsko kariero, zaradi česar je v zadnjem hipu pobegnila z operacijske mize - in se pozneje pozdravila s pomočjo na črnem trgu kupljenih zdravil.
Medtem ko je v petdesetih njena zvezda vse hitreje vzhajala, je zapustila svojega moža in se leta 1955 poročila z Rostropovičem; v zakonu sta se jima rodili hčerki Olga in Elena. A kaj, ko je njena lepota pritegnila tudi nezaželene obožce v Kremlju; silili so jo hoditi na zabave za funkcionarje politbiroja. "Najbolj odvratno je bilo, ko so proti koncu recepcije pričakovali, da bom pela," se je pozneje spominjala. "Medtem pa so pili in žvečili ter se proti tebi obračali s hrbtom. V tistem ogromnem svinjaku poješ zanje kot sužnja."
Na stara leta kulturna konservativka
Višnevska se je v svojih zrelih letih prelevila tudi v eno najbolj gorečih kritičark novodobnega Bolšoja, ki se je v korak s časom naprezal stopati s pomočjo radikalnih, sodobnih predstav. Po premieri novega Evgenija Onjegina leta 2006 se je zaklela, da "nikoli več ne bo prestopila praga tega gledališča" - svojo besedo je prelomila šele lani, ko se je udeležila odprtja po dolgotrajni in temeljiti obnovi, v carjevi loži je sedela ob predsedniku Medvedjevu. Nekdanji prvi mož države je ob njeni smrti tudi že izrazil svoje sožalje.
Končna sprava
"Ne da se dovolj poudariti, kaj je storila za rusko kulturo, za razvoj ruske družbe," so zapisali v Kremlju. "Bila je neverjetna ženska, neverjetna pevka in neverjetna oseba. To ni velika izguba le za rusko, ampak za svetovno kulturo." ...
|
