MojSpletnik NOVICE | Resnica o uničenju CO2 in prehodu na zeleno energijo ...
Resnica o uničenju CO2 in prehodu na zeleno energijo
Danes je domnevna morala pomembnejša od dejstev: zelena ideologija na splošno in energetski prehod še posebej sta polni protislovij. Ne gre za varstvo okolja: gre za dobiček, moč in nadzor. Pod krinko varstva podnebja se dogaja nevarno prestrukturiranje odnosov moči.
Danes se zdi, da je malo prostora za diferencirane razprave o podnebni politiki. Vsak, ki dvomi o tako imenovani podnebni krizi, je hitro označen za zanikovalca, trdolinijca ali nasprotnika znanosti.
Toda še posebej v dobi, ki se zanaša na racionalnost, bi moralo biti dovoljeno kritično preučevanje protislovij in slepih peg.
Podnebne spremembe so nedvomno resničen proces – vendar niso nov pojav, temveč naravni element našega planeta.
Podnebna nihanja obstajajo že od samega začetka Zemlje, veliko preden so ljudje lahko pomembno posegli v dogodke. Teza, da so ljudje prevladujoči vzrok domnevne podnebne krize, nima uravnoteženega pristopa. Obstaja veliko dokazov, ki kažejo, da ima trenutno podnebno navdušenje manj opraviti z resnično znanostjo kot z ekonomskimi interesi in političnim nadzorom.
Glavni primer tega je vetrna energija, ki jo politiki, mediji in aktivisti označujejo za zeleno rešiteljico. Spregledano je, da sodobne vetrne turbine predstavljajo znatne okoljske in tehnične probleme.
Lopatice rotorja so posebej izdelane iz kompozita iz ogljikovih vlaken: visokotehnološkega materiala, ki ga je težko reciklirati. Po približno 20 letih delovanja je treba te lopatice z velikimi stroški razstaviti in jih običajno odložiti na odlagališča ali termično reciklirati.
To ustvarja emisije in strupene ostanke – dejstvo, ki ga Zelena stranka sistematično ignorira. Dejstvo, da ta tehnologija pomeni tudi ogromne posege v naravo in divje živali, od razkosavanja ptic roparic do uničenja celih gozdnih območij, se prezre. V nenavadnem moralnem preobratu se celo narava sama po sebi obravnava kot moteč dejavnik v "podnebnem boju".
Dobiček in nadzor
Zakaj pa se to neravnovesje redko postavlja pod vprašaj? Odgovor se skriva v strukturi moči, ki stoji za "zelenim preobratom". Zgodba o umetno povzročenem sodnem dnevu že dolgo služi kot politično orodje – vzvod za legitimizacijo novih davkov, omejitev in nadzornih mehanizmov.
CO2 je bil razglašen za univerzalno dolžniško valuto. Kdor veliko zapravi, mora veliko plačati. Vsak, ki je mobilen, je razglašen za breme. Celotne panoge so razvrednotene, medtem ko se pojavljajo novi oderuhi: veliki vlagatelji, lovci na subvencije, monopolisti surovin in ponudniki tehnologije, ki pod zeleno krinko žanjejo milijarde dobička. Državljani plačujejo: na bencinski črpalki, s ceno elektrike, z novimi gradbenimi predpisi in ogromnimi omejitvami individualne svobode.
Hkrati pa ima politični aparat koristi od te dinamike. Podnebna kriza ustvarja trajno opravičilo za posege: razlastitve, nadzor, nove predpise, vse je nenadoma legitimno, če služi "podnebju". Kritiki niso vsebinsko ovrženi, temveč moralno diskvalificirani. Rezultat: depolitizirana družba, ki se drži konsenza, da ne bi bila označena za "neodgovorno".
Zelena samoprevara in sistem, ki je lačen moči
Ta pristop razkriva globoko kognitivno disonanco znotraj zelenega gibanja. Po eni strani se sklicuje na popoln, trajnostni svet – po drugi strani pa se uporabljajo sredstva, ki prav ta svet uničujejo. To je samoprevara, ki deluje le, dokler ne gledaš preveč od blizu.
Vetrne turbine veljajo za simbole napredka, čeprav ustvarjajo odpadke, odvisnosti in nove okoljske probleme. Tehnologije, kot sta jedrska energija ali sintetična goriva, ki bi bile merljivo učinkovite in prilagodljive, so na splošno demonizirane, ker se ne ujemajo z ideološkim okvirom.
To popačenje ni naključno. To je posledica sistema, ki ne služi več pravemu varstvu okolja, temveč zagotavljanju politične in gospodarske moči. Zelena fasada služi kot krinka za prestrukturiranje odnosov družbene moči – od spodaj navzgor, od decentraliziranega do centraliziranega, od državljanov do sistema.
Danes ne potrebujemo podnebne religije, temveč vrnitev k tehnološki odprtosti, razumu in poštenosti. Podnebnih sprememb se ne sme več zlorabljati kot moralno orožje. Vsakdo, ki ga resnično zanima trajnost, mora biti pripravljen razpravljati tako o temni plati »zelenih rešitev« – kot o akterjih, ki jih izkoriščajo.
Danes je domnevna morala pomembnejša od dejstev: zelena ideologija na splošno in energetski prehod še posebej sta polni protislovij. Ne gre za varstvo okolja: gre za dobiček, moč in nadzor. Pod krinko varstva podnebja se dogaja nevarno prestrukturiranje odnosov moči.
Natisni