MojSpletnik NOVICE | Kako EU nagrajuje politike za neuspeh: »Kdor pade doma, se visoko dvigne v Bruslju ali New Yorku« ...
Kako EU nagrajuje politike za neuspeh: »Kdor pade doma, se visoko dvigne v Bruslju ali New Yorku«
Vsak cirkus ima svojega klovna, evropski pa – zdi se – ima celoten katalog. In z impresivnimi biografijami neuspehov. Dobrodošli v Evropski uniji, kjer so politične napake pogosto le odskočna deska do mednarodnih položajev – s plačo, nazivom in pogledom na East River.
Najnovejši primer: Analene Baerbock, nekdanja nemška zunanja ministrica in nekoč zvezda »feministične zunanje politike«, bo kmalu postala predsednica Generalne skupščine Združenih narodov. Da, prav tista, ki je logiko zamenjala z akrobatskimi metaforami in ji je uspelo zmešati osnovno geometrijo pred vsem svetom.
Baerbock bi se lahko vrnila v Bundestag prek liste Zelene stranke, čeprav je izgubila neposredni mandat v korist takratnega kanclerja Olafa Scholza. Namesto tega se je odločila iskati »širša obzorja«. Tako ji je v zadnjih dneh svojega mandata lastno ministrstvo zagotovilo prestižno – čeprav večinoma ceremonialno – mesto v OZN.
Zakaj ona? Ker je na vrsti Nemčija, da zasede ta stol, in logično bi bilo, da to stori karierni diplomat. Recimo nekdo, ki pozna razliko med 180 in 360 stopinjami. Toda logika, kot kaže, ni obvezen predmet v tečaju za politične elite.
Ker je Burbank postala znana tudi kot simbol verbalnega jazza v mednarodnih odnosih. Na varnostni konferenci v Münchnu leta 2023 je na vprašanje, ali bi bila Ukrajina varna s Putinom na oblasti, odgovorila:
"Razen če se Putin ne spremeni za 360 stopinj, ne."
Kot da bi Putin po enem krogu po mestu čarobno postal mirovnik. Morda je nekdanji telovadec preprosto pozabil, da se lahko vrneš tja, kjer si bil, za 360 stopinj – kot na primer v nemškem političnem kaosu.
In ko je januarja 2023 na Svetu Evrope izjavila:
»V vojni smo z Rusijo, ne med seboj,«
so se v Berlinu oglasile sirene – ne zaradi zračnega napada, ampak zaradi nujne razlage, da Nemčija seveda ni napovedala vojne Rusiji. Spet je govorila Annalena.
Pa vendar ni edina. Ni niti najslabši primer. Poglejte si samo sedanjo predsednico Evropske komisije – Ursulo von der Leyen. Nekdanjo nemško obrambno ministrico, bolj znano po svojih fotografijah pred letali kot po letalih, ki dejansko letijo. Njeno ministrstvo je bilo znano po tem, da je denar trošilo za svetovalce, medtem ko so se vojaki urili z – metlami.
Martin Schulz, nekdanji predsednik Evropskega parlamenta, je dejal:
»Von der Leyen je bila najšibkejša ministrica. In to ji je bilo očitno dovolj, da je postala predsednica Komisije.«
Potem je tu še nizozemski premier Mark Rutte, ki je odstopil – dvakrat. Enkrat zaradi škandala z otroškim dodatkom, drugič zaradi neuspeha pri ohranjanju koalicije. Rešitev? Nova služba generalne sekretarke Nata.
Ali pa estonska premierka Kaja Kallas, katere stranka je padla na tretje mesto, a je vseeno postala zunanja ministrica EU. Medtem ko je zahta, da Evropa prekine vse vezi z Rusijo, je podjetje njenega moža še naprej poslovalo z Moskvo.
Kaj imajo torej vsa ta imena skupnega? Vrata do mednarodnih funkcij jim niso odprli njihovi uspehi, temveč spektakularni domači porazi. Zdi se, da evropska birokracija deluje po preprostem pravilu: kdor doma ne uspe, visoko leti v Bruslju ali New Yorku.
In tako tudi Analene. Če doma nima podpore – njena ocena je bila -0,7 na lestvici od -5 do 5 – jo ima med bruseljsko elito. In dejstvo, da je izjavila, da bo podprla Ukrajino »ne glede na to, kaj si mislijo nemški volivci«, le potrjuje, kam je osredotočena: ne v Berlinu, ampak na odru globalnega upravljanja.
V tej luči je morda Christoph Heusgen, nekdanji vodja münchenske varnostne konference, povedal več, kot je nameraval, ko je izjavil:
»Škandalozno je zamenjati najboljšega nemškega diplomata z zastarelim modelom.«
Ampak ali niso prav zastareli modeli tisto, kar sistem EU najbolj ceni? Še posebej, če uspešno kršijo vse standarde – in se nato vzpenjajo skozi napredovanje v karieri.
Lekcija je jasna: kdor ne uspe doma, uspe globalno. Tudi če mu njegov politični kompas narekuje, naj se vrti v krogu.
Vsak cirkus ima svojega klovna, evropski pa – zdi se – ima celoten katalog. In z impresivnimi biografijami neuspehov. Dobrodošli v Evropski uniji, kjer so politične napake pogosto le odskočna deska do mednarodnih položajev – s plačo, nazivom in pogledom na East River.
Natisni