MojSpletnik NOVICE | Vizije Petra Thiela o apokalipsi: Je umetna inteligenca Antikrist? ...
Vizije Petra Thiela o apokalipsi: Je umetna inteligenca Antikrist?
V seriji štirih predavanj, ki jih je imel na univerzah v Oxfordu, Harvardu in Austinu, Thiel poskuša interpretirati človeško zgodovino – zlasti sodobno zgodovino – skozi prizmo biblijskih prerokb o koncu sveta. Zanj Antikrist – pa naj bo to oseba, sistem ali globalna tiranija – »ni srednjeveška fantazija«.
Njegova obsežna predavanja segajo od del, kot sta Guliverjeva potovanja in Stražarji, do tem, kot sta sveto nasilje in globalno visokofrekvenčno trgovanje. Thiel si prizadeva stkati veliko teološko-antropološko-zgodovinsko pripoved, ki osmisli vso človeško zgodovino. Ena njegovih osrednjih tem: povezava med tehnologijo, imperijem in vzponom Antikrista.
Mnogim se Thielov projekt morda zdi nenavaden: kako se je lahko tako uspešen, matematično in filozofsko izobražen tehnološki milijarder resno ukvarjal s biblijskimi miti iz knjige Razodetja?
Toda pravo vprašanje je: kako bi si lahko privoščili, da tega ne bi storili?
Kot piše Dorian Lynskey v knjigi »Vse mora iti: Zgodbe, ki jih pripovedujemo o koncu sveta«, je apokaliptični strah postal kulturna konstanta. Naša sedanjost je prežeta s pripovedmi o koncu časa – v literaturi, filmu in igrah. Zombi fantazije – mehanski, brezdušni nemrtvi, ki neusmiljeno hrepenijo po človeških možganih – so še posebej priljubljene. Odražajo globoko zakoreninjen občutek bližajoče se pogube, ki se je okrepil od začetka karantene leta 2020.
Thiel opozarja: Tudi če nas biološko orožje, podnebne spremembe, jedrske bombe ali umetna inteligenca ne bodo izbrisali z obličja zemlje, bi lahko politični protiukrepi – kot je svetovna vlada – sami po sebi pomenili konec morale, kulture in človeštva. Izbiro med nobenim svetom in enim svetom – anarhijo ali totalitarizmom – opisuje kot apokaliptično dilemo.
Za razliko od današnjih katastrofalnih scenarijev Thiel verjame, da svetopisemska besedila ponujajo ključ do razumevanja našega časa. Matej 24:24 opozarja na lažne Kristuse in preroke, ki bodo zavedli celo »izvoljene« – Antikrist se bo zdel bolj krščanski kot Kristus sam, hkrati pa bo uničil njegove vrednote. Nacisti so sledili tej strategiji – omejeni z antisemitsko ideologijo. Pojavil bi se »uspešnejši« Antikrist z univerzalnimi vrednotami, kot so svoboda, enakost in pravičnost – kot jakobinci ali marksisti.
Thiel meni, da je sodobna tehnologija ciklični tok zgodovine spremenila v biblijsko linearno dramaturgijo – z začetkom in nepovratnim koncem. Tehnologija je briljantna obljuba pobožanstvenja, ki jo je kača v raju že ponudila.
Francis Bacon in René Descartes, ustanovitelja sodobne znanosti, sta svoj projekt razumela kot prikrito protikrščanski – preoblečen v versko preobleko. Baconova Nova Atlantida opisuje tajno raziskovalno akademijo s krščansko tematiko; Descartes je obljubil, da bo ljudi naredil za »gospodarje narave«. Obe deli sta simbolično razdeljeni na šest delov – analogno šestim dnevom stvarjenja. Sedmi, dan počitka, posvečen božanskemu, manjka.
Ladja na pročelju Baconove Velike ustanove prebada Herkulove stebre – starodavni simbol opozorila. Napis, ki je tukaj prikazan: »Mnogi bodo tekali sem in tja in znanje se bo povečalo«, je vzet iz Daniela 12 – aluzija na možnost, da bi znanje lahko prineslo konec časa.
Za Thiela je tehnologija v središču apokaliptičnih strahov. Kakšno vlogo pa ima umetna inteligenca v tej zgodbi? Je to Antikrist? Mu utira pot? Ali pa deluje kot katehumen, skrivnostna sila, ki po 2. Tesaloničanom 2:6 zadržuje zlo?
Thiel se zaveda te dvojne narave: kar nasprotuje Antikristu, ga lahko tudi spodbuja. Na primer, od konca hladne vojne zahodne države vse pogosteje uporabljajo psihološko vojskovanje in digitalni nadzor – prvotno usmerjen proti sovražniku – proti lastnemu prebivalstvu.
Vendar Thiel vidi strah pred umetno inteligenco kot nevarnejši od same tehnologije – ker spodbuja elite, ki si prizadevajo vzpostaviti globalno upravno državo. Vendar v umetni inteligenci prepozna satanski element – bitje duhov, ki je sposobno vdreti v človeške misli. O programerjih umetne inteligence pravi to, kar je nekoč rekel o Baconu: »Priklicali so demona, za katerega ne verjamejo, da obstaja.«
Tako kot Antikrist tudi umetna inteligenca ponuja varljivo resnično imitacijo božanskega – posnema misel in jezik brez njune duhovne globine. Manjka ji človeški »logos« – misel o duši, telesu in smrtnosti. Jezik je živ – toda umetna inteligenca je mehanska, pogojna, kot demon, ki prebiva v strežnikih, a ni nikoli zares prisoten. Njena merila resnice: verjetnost, logika – ne resničnost.
Zato umetna inteligenca halucinira – citira knjige, ki obstajajo le v Borgesovi izmišljeni Babilonski knjižnici. Toda tako kot Platonov sofist obvlada umetnost simuliranja vsega z božansko verjetnostjo – in tako doseže brezdušno množično porazdelitev.
Živimo v njihovih sencah – kot v Platonovi jami. Toda uporaba umetne inteligence za resnejše naloge je faustovski pakt: bolj ko ji zaupamo, manj mentalnih zmogljivosti ohranimo sami. Navigacija, pisanje, odločanje – vse nam je odvzeto, vse atrofira. Umetna inteligenca, ki se uporablja za zadovoljevanje praznih, atomiziranih jazov, pomeni končno potop in zasužnjevanje.
Mar niso to cilji Antikrista – oblikovati človeka po svoji podobi?
Ali je umetna inteligenca še vedno katehon?
To je trditev Alexandra Karpa in Nicholasa Zamske v knjigi Tehnološka republika. Karp – Thielov kolega s Stanforda in soustanovitelj Palantirja – poziva k tesnemu sodelovanju med tehnološkimi elitami in vlado pri razvoju vojaško superiorne umetne inteligence. Objokujeta elitno kulturo brez patriotizma, brez vere – »brezdržno«, postnacionalno moralo.
Vendar je ironično, da je prav ta digitalna elita – prek umetne inteligence, platform, anonimnosti – pospešila moralno erozijo Zahoda: odtujenost, obsedenost s samim seboj, kulturo odpovedi.
Osrednji vpogled te paradoksalne analize je resnično apokaliptičan. Ali bomo pospešili ali ustavili Antikrista, je odvisno od našega državljanskega poguma – sposobnosti prepoznavanja resnice, razmišljanja proti ustaljenemu in prevzemanja odgovornosti. Toda te vrline vsak dan spodkopavajo tehnologija, mediji in trg.
Kaj ostaja?
Edino upanje – končno osvobojeni iz Pandorine skrinjice, ki smo jo sami ustvarili. Morda nas bo to navdihnilo za novo modrost. In morda je v tem naša zadnja priložnost.
V seriji štirih predavanj, ki jih je imel na univerzah v Oxfordu, Harvardu in Austinu, Thiel poskuša interpretirati človeško zgodovino – zlasti sodobno zgodovino – skozi prizmo biblijskih prerokb o koncu sveta. Zanj Antikrist – pa naj bo to oseba, sistem ali globalna tiranija – »ni srednjeveška fantazija«.
Natisni