Tako si eksoplanet HD 131399Ab skupaj s trojico "njegovih" zvezd predstavlja umetnik pri Evropskem južnem observatorju. Foto: ESO/L. Calçada/M. Kornmesser
Astronomi so neposredno na fotografijo ujeli planetarni sistem s tremi zvezdami. Na njem ali sonce nikoli ne zaide ali pa ima tri sončne vzhode in zahode dnevno. Odvisno od letnega časa, ki je dalj??i od člove??kega ??ivljenja.
Ta ekosplanet (torej planet zunaj Osončja) je odkrila skupina astronomov pod okriljem ameri??ke Univerze v Arizoni. HD 131399Ab je edinstven. Nahaja se 340 svetlobnih let stran v smeri ozvezdja Kentaver. Star naj bi bil 16 milijonov let (Zemlja je več kot ??tiri milijarde let), kar ga uvr??ča med najmlaj??e znane eksoplanete. Njegova izmerjena masa zna??a ??tiri Jupitrove, temperatura pa 580 stopinj Celzija, kar pomeni, da spada med najhladnej??e in najmanj masivne eksoplanete, kar so neposredno fotografirali. Ne le to: ima tudi naj??ir??o orbito okoli zvezde v sistemu z več zvezdami. Odkrili so ga na Evropskem ju??nem observatoriju (ESO), izidi pa so objavljeni v znanstveni publikaciji Science.
"HD 131399Ab spada med redke eksoplanete, ujete neposredno na fotografiji, in prvi v tako zanimivi in dinamični postavitvi," je komentiral Daniel Apai z omenjene univerze. Apai je sicer tudi vodilni član interdisciplinarne in mednarodne skupine NExSS, ki se ukvarja z iskanjem potencialnih razmer za ??ivljenje zunaj Sončnega sistema. Nenavadni dnevi, ??e huj??e noči
"Ob prehodu polovice orbite planeta, ki traja 550 zemeljskih let, so na nebu vidne vse tri zvezde. Manj svetli sta vedno precej blizu in se prepletata in ločujeta od najsvetlej??e med letom," pa je dejal Kevin Wagner, prvi avtor objave in odkritelj planeta. "Večino leta so vse tri zvezde na nebu dokaj blizu, kar ustvari nam poznan vzorec dneva in noči, le da vsebuje edinstveni trojni sončni vzhod in zahod. Po neki točki planetove orbite pa se zvezde polagoma ločujejo, vse dokler zahod ene ne sovpada popolnoma z vzhodom druge. Takrat je na planetu skoraj neprestano dan. Ta traja skoraj četrtino orbite oziroma 140 zemeljskih let."
Odkritje so na ESO-jevem Zelo velikem teleskopu (VLT), ki je v pu??čavi Atakama v ?ilu, opravili s pomočjo dokaj sve??ega instrumenta SPHERE. Ta deluje od leta 2014 in je posvečen prav odkrivanju eksoplanetov; HD 131399Ab je njegov prvi. SPHERE se osredinja na infrardečo svetlobo, s čimer posku??a zaznati toplotni podpis teh planetov. Ti sami po sebi načeloma niso dovolj svetli, zato instrument tudi blokira svetlobo njihovih zvezd (kolikor se da in je smiselno).
Poigravanje z orbitami
Da bi lahko točno izmerili in določili, kako se te zvezde in planet gibljejo, bodo potrebna ??e mnoga dodatna opazovanja, poudarjajo na Nasi. A po do zdaj znanih podatkih, ki so jih pognali ??e skozi računalni??ke simulacije, je sistem tak??en. HD 131399Ab potuje okoli osrednje zvezde HD 131399A (na kratko kar A) po orbiti, ki je dvakrat večja kot Plutonova, če se primerja z na??im sistemom. Zvezda A naj bi bila za 80 odstotkov masivnej??a kot na??e Sonce. Okoli nje pa dodatno kro??ita ??e preostali zvezdi B in C pri oddaljenosti 300 astronomskih enot (AE, povprečnih razdalj med Zemljo in Soncem). B in C sta binarna zvezda, torej kro??ita druga okoli druge oziroma okoli skupnega te??nostnega sredi??ča. Njuna medsebojna razdalja je taka kot med Zemljo in Saturnom.
Bo sistem razpadel?
Ob tak??ni predpostavljeni konfiguraciji se planet potika nekje na dveh tretjinah orbite med A in B/C. Avtorji ??tudije poudarjajo, da je mo??nih postavitev več. Vpra??anje je tudi, koliko so te postavitve (vključno s prej predpostavljeno) stabilne. Morda bo sistem v galaktičnem smislu kmalu razpadel. "?e bi planet kro??il le ??e malo dlje od matične zvezde, bi ga odneslo ven iz sistema. Na??e simulacije ka??ejo, da je predpostavljena orbita ??e stabilna, a če se z njo le ??e malo poigra??, hitro postane ma," je povedal Apai.
Planeti v večzvezdnih sistemih so za astronome in planetarne znanstvenike ??e posebej zanimivi. Naka??ejo namreč lahko scenarije, kako planeti nastanejo v tak??nih skrajnih razmerah. In če se morda večzvezdni sistemi zdijo eksotični in nenavadni, so v praksi vsaj tako pogosti kot enozvezdna osončja. "Ni nam jasno, kako se je v tak??nih skrajnostih planet posadil ravno v tak??no orbito. Zato tudi ne morem napovedati, kako bo odkritje vplivalo na ??ir??e razumevanje planetarnih sistemov. Lahko pa rečem, da je zaradi odkritja postalo očitno, da so lahko planetarni sistemi zelo zelo raznoliki," je izjavil Wagner. "Dejstvo je, da planete v večzvezdnih sistemih slabo poznamo. Morda so prav tako ??tevilčni kot planeti v enozvezdnih," je dodal.
Resničnost, ??e bolj divja od domi??ljije
"Tovrstne najdbe na?? Sončni sistem postavijo v sotvarje ogromne raznolikosti oddaljenih svetov," je povedala astrobiologinja na programu NExSS, Mary Voytek. In kaj je sploh NExSS? To je program, ki zdru??uje znanstvenike precej različnih vej in ved in tudi drugih agencij, a pod vodstvom in financiranjem Nase. Mednarodno omre??je se ukvarja z raziskovanjem eksoplanetov z različnih zornih kotov: njihove zgodovine, geologije, klimatologije itd., in preučuje, kako ti različni dejavniki vplivajo na mo??nost razvoja ??ivljenja. NExSS-ovi raziskovalci posku??ajo posamezne in konkretne primerke uvrstiti v razvojni kontekst - kot sončne sisteme, ki so se razvijali skozi dolga zgodovinska obdobja in pod včasih uničujočim vplivom njihovih zvezd. Cilj? Najti tisto kombinacijo dejavnikov, ki bi lahko pripeljala do razvoja ??ivljenja. To področje raziskovanja bo ob plazu novih odkritij, ??e posebej skozi vesoljski teleskop Kepler, vse pomembnej??e.
Dvojna zvezda, na??a soseda
Naj??ir??i znani planetarni sistem je sicer 2MASS J2126, kjer razdalja med objektoma zna??a kar 7.000 AE-jev. Znanstveniki so potrdili, da sta zvezda in planet gravitacijsko vezana, tudi tu je stabilnost veliko vpra??anje.
Primer večzvezdnega sistema s planeti je ravno nam najbli??ji sistem sploh, dvozvezdje Alfa Kentavra. Ravno tja je usmerjen visokoleteči projekt, v okviru katerega naj bi razvili za čip velike vesoljske sonde in jih proti dvozvezdju pognali s pomočjo laserja. Na ta način naj bi tja prispeli v nekaj desetletjih. Morda bomo prvi eksoplanet od blizu videli dokaj kmalu.
