Transhumanisti, kot so Harari, filozof Nick Bostrom, genetik George Church in inženir Ray Kurzweil, ne želijo samo izboljšati življenja, temveč ga temeljito redefinirati. Njihovo upanje: večno življenje v oblaku, brez telesa, biologije in vsega, kar človeka dela človeka. To »rešitev s tehnologijo« ni znanost – je nova religija. Religija brez duše.

BIOMETRIČNI NADZOR IN DIGITALNE IDENTITETE

Načrti, ki so se včasih zdeli znanstvena fantastika, se zdaj izvajajo z digitalnimi identitetami, centralnimi digitalnimi valutami in biometričnim preverjanjem. Ljudje smo vse bolj zreducirani na algoritemski profil, otroci se že navajajo na uporabo Face ID-ja za vstop v šolsko jedilnico. Na ta način postane lastno telo orodje za transakcije – in bitje za trg.

SANJE O BREZŽIVLJENEM SVETU

Harari si, tako kot liki iz distopij Orwella in Huxleyja, predstavlja svet, v katerem je biološko življenje premagano. Njegove besede odmevajo v romanu "Abominable Power" avtorja SS Lewisa, kjer lik Filostrato sanja o planetu brez rastlin, ptic, umazanije - le sterilne imitacije aluminija. Vizija transhumanizma je čista, mrtva in prazna – in ravno zato tako nevarna.

Transhumanizem ne ponuja nadčloveka, ampak poštarja. V želji, da bi premagal smrt, pozabi na življenje. V imenu napredka izbriše tisto, kar nas dela ljudi. Če se strinjamo, da smo del tega eksperimenta, tvegamo, da ostanemo brez nečesa veliko pomembnejšega od večnega življenja – brez lastne duše.

Transhumanizem: ideologija in zgodovinski kontekst

Transhumanizem je filozofsko gibanje, ki zagovarja uporabo tehnologije za izboljšanje človeških sposobnosti, tako fizičnih kot duševnih. To gibanje temelji na ideji, da se tehnologija lahko in mora uporabiti za izboljšanje človeškega življenja, premagovanje bioloških omejitev in celo doseganje "postčloveškega" razvoja. Transhumanizem ne stremi le k izboljšanju človeškega telesa, ampak tudi verjame, da je razvoj tehnologije ključen za doseganje boljšega, daljšega in bolj zdravega življenja.

Ideologija transhumanizma

Transhumanizem s svojo ideologijo nasprotuje mnenju, da je človeška narava nekaj fiksnega in nespremenljivega. Namesto tega transhumanisti verjamejo, da bi morali imeti ljudje pravico in moč napredovati v svoji biološki naravi, z uporabo tehnologije kot orodja za dosego takšnega napredka. To vključuje ideje, kot so:

Biosintetične izboljšave: Povečanje človeških sposobnosti z genskim inženiringom, biotehnologijo in uvedbo umetnih teles in organov.

Umetna inteligenca (AI): razvoj sistemov AI, ki lahko izboljšajo človeško spoznanje, pomagajo pri reševanju globalnih problemov ali celo postanejo del človeške zavesti (npr. nalaganje zavesti).

Nesmrtnost in biološka nesmrtnost: Transhumanisti verjamejo, da je s tehnologijo mogoče doseči neomejeno življenje, z regeneracijo telesa, umetnimi telesi ali tehnologijo, ki upočasnjuje staranje ali odpravlja bolezni.

Pravica do izboljšave: Posamezniki bi morali imeti pravico izboljšati svoje telo in um, saj je to po mnenju transhumanistov naraven korak v evoluciji.

V središču transhumanizma je prizadevanje za »postčloveško« stanje, kjer ljudje presežejo svoje biološke meje in ustvarijo nova, izboljšana bitja, ki lahko premagajo obstoječe slabosti človeškega telesa. Vključuje izboljšanje zmogljivosti s pomočjo tehnologije, ne glede na to, ali so ti napredki fizične narave (kot so izboljšave moči, vzdržljivosti ali celo dolgoživosti) ali duševni (kot so izboljšani spomin ali sposobnosti obdelave informacij).

Zgodovinski kontekst

Transhumanizem ni nedavni pojav, vendar je v zadnjih desetletjih postal osrednja tema v filozofiji tehnologije. Njegove korenine je mogoče iskati v filozofskih razmišljanjih o možnostih izboljšanja človeške narave in širjenja človekovih zmožnosti s pomočjo tehnologije.

Korenine transhumanizma segajo globoko v 20. stoletje, ko so filozofi in znanstveniki začeli razmišljati o možnosti človekove popolnosti s pomočjo tehnologije. Prvi teoretiki transhumanizma, kot sta Vernor Winge in Max More, sta predlagala idejo o »singularnosti«, trenutku, ko bo umetna inteligenca postala dovolj napredna, da se bo lahko samostojno izboljša, s čimer se bo začela nova doba, v kateri bosta človeška in strojna inteligenca postali neločljivi.

Harari omenja, kako je bila evolucija bitij skozi naravno selekcijo glavna sila, ki je oblikovala življenje na Zemlji v zadnjih štirih milijardah let. Vendar pa Harari z napredkom tehnologije predlaga, da bo znanost evolucijo nadomestila z naravno selekcijo z evolucijo, ki temelji na "inteligentnem dizajnu" - ne načrtu Boga, ampak načrtu, ki so ga ustvarili ljudje ali morda sami tehnološki sistemi, kot so tehnologije v oblaku (IBM, Microsoft). Ta premik v razmišljanju odpira globoka etična in filozofska vprašanja o prihodnosti človeške vrste.

Filozofija razsvetljenstva: Prve korake k transhumanizmu lahko zasledimo v idejah razsvetljenstva, ki je verjelo v neomejene možnosti človeškega uma in napredek skozi znanost in izobraževanje. Filozofi, kot sta Immanuel Kant in René Descartes, so verjeli v sposobnost človeške rase, da se izboljša z razumom in znanostjo.

Rojstvo ideje o postčloveškem bitju: V 20. stoletju je transhumanizem postal bolj prepoznaven po delu futuristov in piscev znanstvene fantastike, kot sta JD Bernal in FM Esfandiary, ki sta si zamislila svet, v katerem bi ljudje lahko uporabljali tehnologijo, da bi se izboljšali ali premagali človeške slabosti. Bernal je verjel, da lahko ljudje prevzamejo nadzor nad svojo biološko evolucijo in s tehnologijo dosežejo "popolno človeško vrsto".

Rojstvo transhumanizma kot filozofije: Transhumanizem je bil prvič jasno opredeljen kot filozofska in kulturna ideologija v petdesetih letih 20. stoletja, ko je Julian Huxley, ugledni biolog, skoval izraz »transhumanizem«. Huxley je verjel, da bi biotehnološki napredek lahko ljudem omogočil, da se osvobodijo bioloških omejitev in postanejo boljši od svoje naravne oblike. Spregovoril je tudi o možnostih doseganja »postčloveškega« stanja, z razumevanjem evolucije in tehnologije.

Sodobni transhumanizem: Z razvojem nanotehnologije, genskega inženiringa, umetne inteligence in drugih tehnologij, ki človeku omogočajo nadzor nad biološkimi funkcijami, je transhumanizem postal resna tema v akademskih, tehnoloških in filozofskih krogih. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, s prihodom interneta in globalnih komunikacijskih omrežij, se je začelo veliko raziskav o temah, vključno s prenosom človeške zavesti v stroje, doseganjem nesmrtnosti in uporabo tehnologije za izboljšanje človeških sposobnosti.

Transhumanizem kot religija

Čeprav se transhumanizem pogosto predstavlja kot znanstvena in tehnološka filozofija, je v bistvu versko gibanje. Gre za novo vrsto vere v tehnološki napredek, ki ponuja »odrešitev« skozi nesmrtnost in popoln nadzor nad evolucijo, a namesto v bogove in duhovne entitete transhumanisti verjamejo v moč tehnologije. Ta pristop ima po mnenju avtorja potencial, da pripelje do distopije, kjer bi lahko namesto napredovanja k vrhunskim človeškim sposobnostim končali v svetu, ki je daleč od tega, kar je obljubljal transhumanizem.

Transhumanizem je po tej interpretaciji globoko zakoreninjen v sodobnih željah po neomejenem življenju, popolnosti in nadzoru nad naravo. A če te ideje sprejmemo brez kritičnega razmišljanja o tem, kaj pomeni biti človek, se lahko znajdemo v tehnološkem okolju, ki ne ponuja življenja, ampak vodi v novo vrsto trpljenja in nestabilnosti.

Kritike in izzivi transhumanizma

Čeprav transhumanizem ponuja optimistično vizijo prihodnosti, se sooča tudi s številnimi kritikami in izzivi. Kritiki transhumanizma opozarjajo na več ključnih problemov:

Etična vprašanja: Postavlja se vprašanje, ali je moralno manipulirati s človeškim genomom in biološkimi funkcijami. Vprašanje pravice do nadgradnje in morebitne neenakosti med ljudmi, ki si tovrstne tehnologije lahko privoščijo, in tistimi, ki si ne morejo, vzbuja skrb glede morebitnega poglabljanja družbenih neenakosti.

Tveganja nepredvidljivih posledic: uporaba tehnologije za drastično izboljšanje človeških sposobnosti lahko prinese nepredvidljiva tveganja. Na primer, uporaba genskega inženiringa bi lahko povzročila neželene mutacije ali posledice, ki bi lahko negativno vplivale na celotno človeško vrsto.

Filozofske dileme: Transhumanizem postavlja temeljna vprašanja o tem, kaj pomeni biti "človek". Če tehnologija ustvarja bitja, ki so bolj ninsmo ljudje v biološkem smislu, ali to pomeni, da izgubljamo tisto, kar nas dela ljudi? Bi bila človeška zavest v umetnem okolju še vedno enaka?