V očitnem dokazu hitrosti, s katero so proizraelske organizacije s sedežem v ZDA, vključno z več vodilnimi judovskimi zagovorniškimi skupinami, poskušale izkoristiti 7. oktober za lastne cilje, dva tedna in pol po tem, ko so palestinski borci prebili zloglasne zidove apartheida v Gazi, je republikanski zakonodajalec Mike Lawler predlagal zakon H.R. 6090, znan tudi kot » Zakon o ozaveščanju o antisemitizmu «.

Lawler je pomemben prejemnik sredstev izraelskega lobija, saj mu je vplivna interesna skupina AIPAC samo v letih 2023 in 2024 namenila 392.669 dolarjev, s čimer je daleč največji donator. Njegov zakon bi od ministrstva za šolstvo zaht, da preuči zelo kontroverzno operativno definicijo antisemitizma Mednarodne zveze za spomin na holokavst (IHRA) (ki po mnenju kritikov enači kritiko Izraela z antisemitizmom), da bi ugotovilo, ali so primeri nadlegovanja motivirani z antisemitizmom, kar vzbuja strah, da krši določbe naslova VI. Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964.

Po mnenju njegovih zagovornikov ta zakon »prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, barve kože in narodnega porekla v programih in dejavnostih, ki prejemajo zvezno finančno pomoč«, vključno s fakultetami in univerzami. HR 6090 odkrito podpirajo skoraj vse vplivne proizraelske organizacije, vključno z ADL.

Definicijo IHRA so mnogi obsodili, vključno z odvetnikom Kennethom Sternom , ki je sodeloval pri njeni pripravi, ker lažno enači legitimno kritiko Izraela z antisemitizmom. ACLU opozarja, da zakon HR 6090 očitno nosi tveganje, da bodo ameriške izobražne ustanove »omejile svobodo govora študentov in profesorjev, ki kritizirajo izraelsko vlado in njene vojaške operacije«, zaradi strahu pred »izgubo zveznega financiranja«.

Dolgoletna ameriška zakonodaja že prepoveduje antisemitsko diskriminacijo in nadlegovanje s strani subjektov, ki jih financira zvezna vlada, zaradi česar je predlagana zakonodaja popolnoma nepotrebna.

Kljub očitnim in zelo resnim grožnjam, ki jih ta zakon predstavlja za temeljne svoboščine, in kljub ostrim kritikam pomembnih judovskih skupin (kot sta J Street in Jewish Voice for Peace), v večjih medijih ni bil deležen skoraj nobene pozornosti. Kongres ga je kljub temu podprl z veliko večino, s 320 glasovi za in 91 proti.

Senatorji pa zakona niso obravnavali, zaradi česar ga je kongresnik Josh Gottheimer, ki je od AIPAC-a v letih 2023 in 2024 prejel 797.189 dolarjev, februarja ponovno vložil. Medtem so ameriški zakonodajalci znova naredili zelo zaskrbljujoč korak v korist Izraela.

Kongresnik David Kustoff, še en prejemnik sredstev AIPAC , je 28. novembra 2023 v Predstavniškem domu predstavil resolucijo, v kateri je »ostro obsojal in zavrnil drastično povečanje antisemitizma« v Združenih državah Amerike in »po vsem svetu« od 7. oktobra. Resolucija je s sklicevanjem na definicijo antisemitizma, ki jo je določila IHRA, priljubljene slogane solidarnosti s Palestino, zaščitene s prvim amandmajem, »Od reke do morja«, »Palestina bo svobodna« in »Gaza bo zmagala«, označila za genocidne in trdila, da je bede s svečami, ki je potekala tisti mesec v Demokratskem nacionalnem odboru, ogrozila življenja.

Za konec je pozvala kongres, naj »jasno in odločno izjavi, da je antisionizem antisemitizem«, kar je tudi storil, in to v skrajni meri. Za resolucijo je glasovalo 311 zakonodajalcev, proti pa le 14.

Niko House, medijska osebnost in aktivist, specializiran za državljanske pravice in protiimperialistična vprašanja, meni, da so ta prizadevanja obupani poskusi upravičevanja pravnih ukrepov, ki ogrožajo državljanske svoboščine, in da bi bilo to nepredstavljivo, če bi bila tarča napadov katera koli druga država, vključno z Združenimi državami Amerike.

"Če bodo ti zakoni sprejeti, bodo oblasti dobile diskrecijsko pravico, da preganjajo vsakogar, ki bo opozoril na izjemno raven diskriminacije, ki jo Palestinci doživljajo danes in že več kot 75 let," je za MintPress povedal Predstavniški dom . Še posebej ostro prezira zakon HR 6090:

"Kot temnopolti moški se mi zdi zelo žaljivo, da Kongres izkorišča Zakon o državljanskih pravicah za utišanje in celo kriminalizacijo propalestinskih stališč. Naj gre za segregacijo, svobodo obiskovanja izbrane izobražne ustanove ali opravljanja izbranega poklica ali enak in nediskriminatoren dostop do infrastrukture in osnovnih življenjskih potrebščin, kot sta hrana in voda, Palestinci trpijo že od samega nastanka Izraela zaradi prav tistih oblik diskriminacije, proti katerim naj bi se zakon boril. Genocid v Gazi pa je situacijo le še poslabšal."

Ciljanje kritikov

Ta cinična pravna vojna v korist Izraela je dolgoletna tradicija v sodobni ameriški politiki. Leta 1977 sta bila sprejeta dva amandmaja k Zakonu o upravljanju izvoza in Zakoniku o notranjih prihodkih ZDA. Teoretično so ameriškim državljanom in podjetjem prepovedali, da bi se pridružili tujim bojkotom proti kateri koli državi, ki velja za "zaveznico" Washingtona. V resnici so bili posebej namenjeni boju proti dolgoletnemu embargu Arabske lige na Izrael. Večina ameriških zaveznikov je sprejela to prepoved, kar je v nekaterih primerih ironično povzročilo škodo njihovim odnosom z Izraelom.

Nato je Ronald Reagan leta 1987 Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) – takrat skoraj univerzalno priznano kot legitimni predstavnik palestinskega ljudstva – označil za teroristično organizacijo, naslednje leto pa je razglasil izjemo, ki je dovolja "stike" med uradniki Bele hiše in skupino.

Ta kompromis je Organizacijo prisilil, da je zaprla svojo pisarno v Washingtonu in prenehala z večino uradnih diplomatskih pobud in zbiranja sredstev, vendar je ameriškim oblastem omogočil nadaljevanje dialoga z njenimi voditelji brez pravnih posledic.

Tudi druga pobuda ameriškega kongresa po 7. oktobru odmeva to zlovešče obdobje v zgodovini. 12. decembra 2023 je Mariannette Miller-Meeks , goreča proizraelska kongresnica, ki je od izraelskega lobija prejela znatne vsote denarja, medtem ko je sopodpisovala in glasovala za več proizraelskih ukrepov, za katere kritiki pravijo, da dušijo palestinske pravice in kršijo prvi amandma, predstavila zakon H.R. 6578. Z njim bi v Združenih državah ustanovili »Komisijo za preučevanje antisemitskih dejanj«.

Določbe tega zakona se v kontekstu kritiziranja izraelskih dejanj v Gazi po 7. oktobru nanašajo izključno na "antisemitizem". V priloženem sporočilu za javnost je jasno navedeno, da so tarče posamezniki, zlasti študenti na fakultetah in univerzah, aktivisti solidarnosti s Palestino. Pod njegovim pokroviteljstvom bi se začela uradna kongresna preiskava o nasprotovanju Izraelu med ameriškimi državljani in organizacijami, vsem pričam, ki bi bile poklicane k pričanju, pa bi bilo preprečeno sklicevati se na ustavno pravico do molka med zaslišanjem.

Lara Friedman , predsednica Bližnjevzhodnega foruma za mir , je predlog označila za zlonameren poskus ustanovitve sodobnega ekvivalenta zloglasnega Odbora za neameriške dejavnosti Predstavniškega doma (ki je preiskoval domnevne podpornike komunizma med hladno vojno). Odbor je leta 1938 ustanovil senator Joe McCarthy in je raziskoval politična stališča zasebnikov, vladnih uradnikov ter javnih in vladnih organizacij. Ta proces je uničil nešteto karier in življenj. Friedman obtožuje HR 6578, da poskuša storiti enako, "vendar tokrat cilja na kritike Izraela".

Moteče politike

Napačno bi bilo, če bi ta val represivnih zakonov obravnavali kot edinstven ali osamljen pojav, specifičen za ZDA, ali zgolj kot posledico genocida v Gazi. Po 7. oktobru so nemške oblasti, ki so leta potihoma podpirale izraelski nezakoniti program jedrskega orožja, začele z brezprimernim zatiranjem aktivistov in skupin, ki so v solidarnosti s Palestino. Ta represija je vključa brutalne napade na protestnike vseh starosti in spolov, obsodbe ljudi zaradi vzklikanja propalestinskih sloganov pred občinskimi in regionalnimi sodišči ter omejitve uporabe tujih jezikov na javnih zbiranjih.

Nemške občinske in regionalne oblasti so prepovedale ali pa razmišljajo o prepovedi prikazovanja rdečih trikotnikov (simbola, ki so ga sprejeli nekateri palestinski borci upora). Od junija 2024 morajo prosilci za nemško državljanstvo opraviti preizkus znanja o judovstvu in judovskem življenju. Prav tako morajo izjaviti svojo podporo pravici Izraela do obstoja, da bi dokazali svojo zavezanost "nemškim vrednotam". Pravni strokovnjaki in zagovorniki človekovih pravic so odločno izpodbijali to zahtevo po politični zvestobi tuji državi kot pogoju za pridobitev državljanstva.

Ta val pravne represije ni omejen na Nemčijo. Na drugi strani Rokavskega preliva so britanske oblasti prav tako okrepile represijo proti disidentom. Februarja 2024 so bile v Združenem kraljestvu tri osebe obsojene zaradi terorizma, potem ko so na protestu solidarnosti s Palestino prikazovale slike jadralnih padal, na podlagi kontroverzne utemeljitve, da naj bi "poveliče dejanja" Hamasa. Od takrat je bilo več britanskih propalestinskih aktivistov in novinarjev aretiranih, preiskanih in preganjanih zaradi "podpore" Hamasu. Decembra 2024 so ZN posvarili pred "nejasno in preširoko" protiteroristično zakonodajo Londona.

Ti zakoni ne opredeljujejo izraza »podpora«, kar po mnenju ZN ustvarja tveganje, da se bodo v zakonodajno mrežo ujeli tudi disidenti, ki jih ni mogoče verodostojno obtožiti odobravanja »nasilnih terorističnih dejanj« prepovedanih skupin, vključno z njihovimi političnimi strujami. Neustrašne oblasti so le še okrepile nadlegovanje glasov solidarnosti s Palestino.

Naila Kauser , aktivistka, ki jo londonska protiteroristična policija išče zaradi domnevnih propalestinskih izjav na družbenih omrežjih, je za MintPress News povedala:

»Napade na aktiviste in novinarje, ki spregovorijo proti genocidu v Palestini, je mogoče opisati le kot zlorabo pravic v službi fašizma. Britanska država krši več mednarodnih zakonov, vključno s Konvencijo o genocidu, s tem ko še naprej podpira Izrael z izmenjavo obveščnih podatkov, trgovino z orožjem in diplomatsko zaščito izraelskih vojnih zločincev, kot smo nedavno videli ob ne tako tajnem obisku izraelskega zunanjega ministra v Londonu. Z diskreditacijo tistih, ki se borijo proti okupaciji, Velika Britanija krši tudi njihovo mednarodno priznano zakonsko pravico do upora.«

Asa Winstanley , urednica revije Electronic Intifada, katere londonski dom je protiteroristična policija ob zori oktobra 2024 preiskala in zasegla digitalne naprave, za MintPress News namiguje, da je sprejetje napačne definicije antisemitizma IHRA s strani britanske vlade decembra 2016 morda igralo vlogo v valu represije proti "legitimnemu nestrinjanju, protestom in političnim dejanjem" proti zločinom, ki jih je zagrešila izraelska država. Trdi, da ta kontroverzna definicija, na katero naj bi vplivale izraelske obveščne službe, »nikakor ne ščiti Judov ali kogar koli drugega – njen glavni cilj je kriminalizirati Palestince in njihove podpornike«.

Winstanley navaja presenetljiv primer londonskega mestnega sveta, ki je leta 2019 uporabil definicijo antisemitizma združenja IHRA, da bi prepovedal prehod skozi svoje parke lokalnemu propalestinski kolesarski dirkališču, ki je želelo zbrati sredstva za nakup športne opreme za otroke v Gazi.

»To ni bila neposredna akcija, ni imela nobene zveze z judovskim ljudstvom, ni bilo diskriminacije, šlo je za čisto solidarnost, in celo to je bilo uradno ocenjeno kot v nasprotju z definicijo IHRA,« je dodal Winstanley.

Moralna avtoriteta

Junija 2023 je bil britanskemu parlamentu predstavljen zakonodajni predlog z zgovornim naslovom "Zakon o gospodarski dejavnosti javnih organov (čezmorske zadeve)" (Economic Activity of Public Bodies (Overseas Matters) Bill). Njegov cilj je prepovedati kateremu koli javnemu organu, da bi izvajal naložbe in javna naročila "na način, ki izraža politično ali moralno neodobravanje tuje države".

V sporočilu za javnost, ki je bilo priloženo zakonu, je bilo jasno navedeno, da je izrecni cilj zakonodaje zaščititi "podjetja in organizacije", povezane z Izraelom. ;

Michael Gove, minister, ki je predstavil zakon, je o ukrepih, ki jih je sprejela BDS, povedal:

"Te kampanje ne le spodkopavajo britansko zunanjo politiko, ampak vodijo tudi do antisemitske retorike in grozljivih zlorab. Zato smo naredili ta radikalen korak, da enkrat za vselej ustavimo to motečo politiko."

Število vpletenih organizacij je ogromno, od lokalnih svetov do univerz, posledice pa so resne na vseh ravneh. Institucije so lahko predmet preiskave po izključni presoji vladnih uradnikov in se v primeru kršitve soočajo z zelo visokimi globami. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko britanska vlada ni hotela uvesti sankcij ali obsodbe Južne Afrike, so isti subjekti, na katere je bila usmerjena ta zakonodaja, bojkotirali državo apartheida. Če bi takrat veljal novi zakon, bi bile te dejavnosti popolnoma nezakonite.

Še huje, zakon proti BDS krši več resolucij ZN in je v nasprotju z izmi same britanske vlade. Uradno stališče Londona že desetletja je, da so izraelske naselbine "nezakonite po mednarodnem pravu, predstavljajo oviro za mir in ogrožajo rešitev izraelsko-palestinskega konflikta z dvema državama".

Zato oblasti aktivno odvračajo britanski zasebni sektor od poslovanja v državi. Vendar pa bi javnim organom zdaj lahko zakonsko preprečili upoštevanje tega načela.

Vendar pa ostaja potencialna pravna pot odpora. Kot je že poročal MintPress News, številni pravni precedensi kažejo, da morajo države podpisnice Konvencije o genocidu, kot je Združeno kraljestvo, "uporabiti vsa razumno razpoložljiva sredstva" za preprečevanje genocida. Poleg tega nadaljnje zagotavljanje pomoči državi, ki izvaja genocid, predstavlja kršitev 1. člena konvencije. Ta določba bi lahko zagotovila pravno zaščito pred novim londonskim zakonom proti BDS.

Kot zaključuje aktivistka Naila Kauser , ki je sama tarča najnovejših ukrepov Londona:

»Zakoni, ki ščitijo genocid, nimajo legitimnosti, države, ki jih uveljavljajo in omogočajo genocid, pa nimajo moralne avtoritete. Želijo nas utišati, vendar se moramo še naprej upirati tem napadom, pa tudi nenehnemu genocidu, z vsemi sredstvi, ki jih imamo na voljo, dokler Palestina ne bo osvobojena.«

Avtor: Kit Klarenberg