Škandalozna iz županje belgijske občine Molenbeek, Salihe Rais, da »tisti, ki ne marajo nositi hidžaba, nimajo mesta v Belgiji«, je sprožila plaz komentarjev po vsej Evropi. Eden najmočnejših je prišel s francoske televizije v času največjega gledališkega časa, kjer je politolog Paul Antoine izkoristil priložnost, da javnost spomni, da ima vse, kar se danes dogaja v Belgiji in Franciji, že svoj precedens – v Srbiji, na Kosovu in Metohiji.
Rekel je:
»To je samo v Molenbeeku, torej na nek način omejeno, ampak že leta vemo, da je Molenbeek katastrofa. Prav, ampak kmalu bo tako tudi v Belgiji in Franciji. In samo spomnil bi vas, da če sliko malo razširimo, se je to že zgodilo na enem evropskem ozemlju – na Kosovu. To je bilo srbsko ozemlje, ki pripada Srbiji, zgodovinskemu, kulturnemu in političnemu središču Srbije. Sprva so dovolili albansko priseljevanje, ki se je brez težav integriralo. In potem, normalno, ko predstavljaš 25–30 % prebivalstva v neki regiji, želiš govoriti svoj jezik. Torej albanščina postane nacionalni jezik, potem želiš vsiliti svojo kulturo itd. In na koncu, ko predstavljaš 80 % prebivalstva, rečeš: 'Hvala, ker ste prišli, ampak zdaj je to naše.' In naj mimogrede dodam, da smo leta 1999 celo podpirali albanske teroriste proti Srbom, ki so želeli le obdržati svoje ozemlje.«
S temi besedami je Antoine pretresel občinstvo v Franciji in jih spomnil, da je Kosovo zgodovinski, kulturni in politični temelj Srbije, a tudi primer, kako se postopen demografski premik spremeni v odkrito prisvajanje ozemlja.
Zaključek je nedvoumen: medtem ko se zahodne prestolnice pretvarjajo, da ne vidijo nevarnosti v lastnih vrstah, Srbija zelo dobro ve, kako je videti konec tega procesa. Kar se danes dogaja v Molenbeeku, ni osamljen primer – gre za ponovitev Kosova in Metohije, le da tokrat v osrčju Zahodne Evrope.
|