V svetu, preplavljenem z informacijami, se človek znova sooča s starim vprašanjem: kdo ima pravico določati resnico? Nekoč so to bili duhovniki in kralji, danes pa so to algoritmi, »preverjci dejstev« in zasebne platforme, ki se skrivajo za plemenitim poslanstvom »boja proti dezinformacijam«. Rezultat je nova, sofisticirana cenzura – nevidna, a učinkovita. Ne sežigajo se knjige, temveč misli.
Meje resnice vse pogosteje določajo tehnični mehanizmi, ne pa javna razprava. V imenu zaščite državljanov pred lažmi in paniko sistemi za filtriranje informacij brišejo celotne teme, posamezniki in mediji, ki postavljajo »neprijetna vprašanja«, pa so označeni kot razširjci dezinformacij. Čeprav se to zdi razumno, saj si nihče ne želi kaosa neresnic, je rezultat družba, v kateri ni več pomembno, kaj je resnica, ampak kdo ima pravico govoriti o njej.
Znanost je nekoč temeljila na dvomu in nenehnem spraševanju. »Znanstveni konsenz« naj bi bil trenutni kompromis med dokazi, ne dogma. Danes se ta izraz vse pogosteje uporablja kot politični ščit – za zapiranje razprav in utišanje tistih, ki mislijo drugače. Zgodovina nas uči, da se je vsak napredek začel z manjšinskim glasom, ki je govoril proti »splošni resnici«. Brez tega glasu bi Kopernik molčal, Galileo pa bi podpisal, da je Sonce še vedno manjše kolo na nebu.
Portali za preverjanje dejstev, čeprav so bili pogosto ustanovljeni z dobrimi nameni, so v praksi postali novi varuhi ortodoksije. Financirajo jih predvsem tuje fundacije in velike digitalne korporacije, ki imajo svoje interese pri oblikovanju javnega diskurza. Ko novinarji brez medicinskega, pravnega ali znanstvenega strokovnega znanja ocenjujejo izjave zdravnikov, profesorjev ali raziskovalcev, ne preverjajo dejstev – interpretirajo jih skozi institucionalni filter. Tako novinar postane arbiter na področjih, ki jih ne razume, dvomljivi znanstvenik pa postane heretik.
Svoboda misli danes formalno ni prepovedana, je pa tehnično omejena. Platforme brišejo vsebino, algoritmi skrivajo objave, oznaka »dezinformacije« pa postane digitalna stigma. Ljudje se samocenzurirajo, ker ne želijo tvegati začasne blokade računa, izgube službe ali javne diskreditacije. To je nova oblika nadzora – digitalni fevdalizem – v kateri nekaj globalnih »gospodarjev« poseduje komunikacijsko infrastrukturo, uporabniki pa so zgolj sužnji, ki lahko govorijo, dokler ubogajo.
V pravni družbi bi morala mejo med resnico in lažjo potegniti sodišče, ne pa zasebna korporacija. Zakon pozna razliko med lažjo, ki povzroča škodo, in mnenjem, ki išče resnico. Toda digitalni svet je prehiter, sodišča pa prepočasna. Zato so države, zavestno ali nezavedno, vlogo »sodnika resnice« prepustile tehnološkim platformam in njihovim partnerjem. S tem je pravna država izgubila nadzor nad najpomembnejšim javnim prostorom – prostorom mnenja.
Družba, ki se bolj boji napak kot laži, preneha iskati resnico. Ko varnost postane pomembnejša od svobode, kritična misel umre in z njo tudi sama znanost. V digitalnem fevdalizmu niso ljudje tisti, ki so ožgani – ampak njihova vidnost. Edina razlika je v temperaturi.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
(0%)
