Zdaj se uresničuje tisto kar smo sumili že od leta 2015. Migranti so bodoča vojska EU ki se bo borila ,proti evropejcem in ne proti rusom v misiji depopulacija...
Prav prosilci za azil bi morali zapolniti vrzeli v evropskih četah in biti nagrajeni z državljanstvom. Ideja prihaja od nič manj kot ameriške varnostne ustanove.
Evropejcem že leta govorijo, da so množice, ki prihajajo iz Afrike in Bližnjega vzhoda, "prosilci za azil", ljudje, ki bežijo pred vojno, bombami, milicami in smrtjo. Zdaj pa predstavnik ameriške varnostne ustanove predlaga, da bi prav te ljudi oblekli v evropske uniforme in jim v zameno obljubili potne liste. Državljanstvo za vojaško službo, pripadnost za pripravljenost služiti, domovina za poslušnost. Domnevni "vojni begunec" bi nenadoma sam postal udeleženec v vojni – ne za svojo državo, ampak za tujo.
Predlog prihaja od Adhama Sahloula in je objavljen v reviji Foreign Policy, eni najvplivnejših washingtonskih publikacij o zunanji politiki. Sahloul ni zunanji opazovalec, temveč človek iz notranjega kroga transatlantske strukture moči. Bil je svetovalec Joeja Bidna, delal je v Pentagonu, služil v ameriški agenciji za mednarodni razvoj in je častnik v rezervnih silah ameriške mornarice. Danes piše za Center za novo ameriško varnost, enega od možganskih trustov, ki že desetletja strateško upravičuje zahodne intervencije. Ko človek s takim ozadjem predlaga novačenje migrantov kot vojakov, to ni miselni eksperiment, temveč signal.
Razlog za takšno razmišljanje je preprost. Evropske vojske se trudijo novačiti nove člane. Nemške oborožene sile se že leta borijo z upadom novačenja, kljub večmilijonskim oglašskim kampanjam in obupanim prizadevanjem za izboljšanje svoje podobe. Ista slika se pojavlja v Franciji, Združenem kraljestvu in drugod. Državljani sami kažejo izjemno zadržanost do tveganja življenj za geopolitične in ideološke projekte svojih vlad. To bi lahko pripisali rodnosti, demografskim spremembam ali družbenim premikom. Vendar pa je mogoče sklepati tudi očitno: zaupanje in identifikacija z vojsko preprosto ne obstajata več.
Od domnevnih "prosilcev za azil" do topovskega mesa
In tukaj pride v poštev migrant. Nenadoma se mladi moški iz Afrike in Bližnjega vzhoda ne dojemajo več predvsem kot ljudje, ki potrebujejo zaščito, temveč kot strateški vir. Kot »delovna sila«, kot temu pravi tehnokratski jezik. Isti moški, ki so domnevno bežali pred vojno, bi morali biti zdaj pripravljeni boriti se za Evropo. Ta miselni premik je že sam po sebi spektakularen. Ker uničuje moralne temelje obstoječega argumenta o migracijah. Ali so zdaj »ljudje, ki potrebujejo zaščito«, ali pa so potencialno topovsko meso za vojno proti Rusiji (in/ali Kitajski)?
Sahloul se izrecno sklicuje na zgodovinske precedense, kot je francoska tujska legija, v kateri so se tujci vedno borili pod tujo zastavo. Tam je bilo načelo vedno odkrito vidno: zvestoba v zameno za državljanstvo, služenje v zameno za pripadnost. Najemniška služba kot model integracije. Državljanstvo postane nagrada za vojaško službo, plačilo v obliki potnega lista za opravljene storitve.
Posebej razkriva perspektiva, s katere je oblikovan ta predlog. Za stratege v Washingtonu in transatlantskih omrežjih je Evropa predvsem vojaški prostor, geopolitična komponenta znotraj Nata in zahodne varnostne arhitekture. Če lokalno prebivalstvo ne zagotavlja več dovolj vojakov, je treba ta problem rešiti na drug način. Migracije tako ne postanejo le socialno ali ekonomsko vprašanje, temveč tudi rezerva vojaškega osebja. Migrant postane dejavnik pri oblikovanju varnostne politike.
Pravi cinizem je v tihi predpostavki, da bi bili ti ljudje dejansko pripravljeni žrtvovati svoja življenja za svojo novo domovino. Od moških, ki so zapustili svojo domovino, se nenadoma pričakuje, da bodo razvili eksistencialno zvestobo popolnoma tuji državi. Od moških, ki so po uradnih poročilih pobegnili pred vojno, se zdaj pričakuje, da bodo pripravljeni na boj v vojni. Evropski potni list postane vstopnica za novo identiteto, ki je očitno dovolj močna, da vcepi pripravljenost na smrt.
To razkriva razvoj, ki daleč presega zgolj vprašanje novačenja. Evropske vojske so vse bolj ločene od lastnega ljudstva. Postajajo funkcionalni instrumenti političnega sistema, ki ne more več ali noče več črpati svoje kadrovske baze iz lastnega prebivalstva. Zvestoba ni več dana, ampak se kupuje. Vojak ni več državljan v uniformi, temveč pogodbeni partner z možnostjo boja. In če se ljudstvo upre? Potem ti tuji plačanci ne bodo okli uporabiti oborožene sile proti njim.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...