Kot nekdanji vodja založbe Blue Note pa velja za eno najpomembnejših oseb v svetu džeza, čeprav se ni uveljavljal kot glasbenik.

Lundvall se je razglašal za neuspešnega saksofonista, vendar pa je bil velik ljubitelj glasbe, zato je leta 1960 nastopil nepomembno mesto v marketinškem oddelku glasbene založbe Columbia in v dveh desetletjih napredoval do vodje njene severnoameriške izpostave. V tem času je sklenil pogodbe z glasbeniki, kot so Dexter Gordon, Herbie Hancock, Stan Getz, Wynton Marsalis ali Willie Nelson.

Leta 1984 je dobil sanjsko ponudbo od EMI-ja, da bi ponovno oživil njegovo hčerinsko založbo Blue Note, ki je takrat že nekaj let mirovala. Zgrabil je to priložnost, se povezal s producentom Michaelom Cuscuno in pod okrilje založbe ponovno pripeljal Jimmyja Smitha, McCoya Tynerja, Freddija Hubbarda, Joeja Hendersona in Jackija McLeana, se pravi zveneča imena iz zgodnjih let delovanja založbe. Na novo je podpisal še pogodbe z Dianne Reeves, Cassandro Wilson, Michelom Petruccianijem, Johnom Scofieldom, Charlijem Hunterjem in zasedbo Medeski Martin &;; Wood.

Izbrana bera glasbenikov

Pod njegovim vodstvom se je Blue Note uveljavila kot najbolj čislana in najdlje delujoča džez založba na svetu. Vodil jo je skoraj tri nadvse uspešna desetletja, v tem času je cvetela tudi v komercialnem smislu, saj je podpisal pogodbe med drugim z Bobbyjem McFerrinom, zasedbo Us3, Norah Jones, Alom Greenom in Amosom Leejem. Pri Blue Note so snemali tudi najpomembnejši džezovski glasbeniki današnjega časa, vključno z Joejem Lovanom, Gregom Osbyjem, Jasonom Moranom, Robertom Glasperjem, Ambrosom Akinmusirejem, Donom Pullenom, Gonzalom Rubalcabo, Terenceom Blanchardom, Jackyjem Terrassonom in številnimi drugimi.

Ob novici o njegovi smrti je Don Was, zdajšnji vodja založbe o njem povedal: "Bruce je bil poseben človek. Njegovo veselje do življenja je bilo izenačeno z njegovo ljubeznijo do glasbe, neoporečnim okusom in prijaznim srcem. Bridko ga bomo pogrešali vsi, ki smo ga imeli radi in ga občudovali, vendar bo njegov duh večno živel naprej v glasbi založbe Blue Note."

Ena redkih priljubljenih avtoritet v glasbenem poslu

Med več kot 50-letno kariero v glasbeni industriji je veljal za enega redkih vodij založb, ki je bil vsesplošno priljubljen in vreden zaupanja. Trdno je verjel, da morajo biti ustvarjalci na prvem mestu. Glasba mora voditi, poslovanje pa slediti, je bilo njegovo načelo. Prejel je številne nagrade, po njem pa so celo poimenovali dve nagradi, in sicer nagrado Brucea Lundvalla montrealskega džezovskega festivala in nagrado Brucea Lundvalla, ki jo podeljuje JazzTimes Magazine za vizionarstvo v glasbi. Obe sta namenjeni posameznikom, ki niso glasbeniki, vendar imajo pomemben vpliv na svet džeza.

Njegova leta 2014 objavljena avtorizirana biografija, ki jo je napisal Dan Oullette, nosi naslov Playing By Ear (slov. Igrati po posluhu). Lanskega avgusta pa je Lundvall ponovno dokazal neomajnost svojega duha, ko je - kljub boju s parkinsonovo boleznijo - v poslopju z oskrbovanimi stanovanji v New Jerseyju, kjer je živel, organiziral džezovski festival, na katerem so nastopili Jones, Reeves, Ravi Coltrane, Chucho Valdes, Bill Charlap, Renee Rosnes in drugi. Izkupiček je namenil fundaciji Michaela J. Foxa za raziskave parkinsonove bolezni.

Bruce Lundvall se je rodil v Englewoodu v New Jerseyju leta 1935. Njegovo ljubezen do džeza so podžgali Clifford Brown, Charlie Parker in drugi bebopperji, ki jih je kot mladoletnik poslušal v newyorških klubih v 50. letih prejšnjega stoletja. Umrl je zaradi zapletov, ki so bili posledica parkinsonove bolezni, s katero se je boj mnogo let. Za seboj je pustil ženo Kay, sinove Tora, Kurta in Erica ter dva vnuka.