| |
|
| Petek, 14.Junij 2024 ob 9:54:55 |
  |
Zamisel o tem, da bi Kitajska vsakemu državljanu podelila "socialno kreditno oceno", še vedno buri domišljijo mnogih. Toda to je bolj batje kot resničnost. Namesto tega bi nas morali skrbeti druge, bolj invazivne prakse nadzora – in ne samo na Kitajskem.
Slavni kitajski t.i »Social Credit Score« (SoCS) razvnema domišljijo ljudi po vsem svetu in daje Zahodu gorivo za širjenje propagande in strašenje državljanov. Ker, no, mi na Zahodu živimo v demokraciji – torej če nisi »dober« in »ubogljiv« in dovoliš, da ti nekdo z Vzhoda to demokracijo ukrade – to te čaka. Kako primerno.
"Kaj če bi bilo vsako dejanje, ki ste ga naredili v življenju, zabeleženo v obliki točk, kot da bi šlo za video igrico?". "Če vaš rezultat pade s 100 na 50, boste podvrženi ponovnemu (prisilnemu) izobraževanju." "To je začetek suženjstva, popolnega nadzora in izginotja vseh svoboščin". In tako naprej. Mantra se na Zahodu širi kot nekoč strah pred rdečimi.
To je le nekaj izjav v parlamentarnih razpravah v Evropi in spletnih komentarjev o kitajskem sistemu socialnih posojil. Glede na ostrost teh pogledov in pozornost, ki jo pritegnejo, je marsikoga zagotovo zmotilo, ko je Kitajska nedavno obljubila, da bo prepovedala uporabo umetne inteligence za kakršno koli socialno točkovanje.
Kakšna so torej dejstva o kitajskem socialnem kreditnem sistemu (SoCS)? Prvič, sistem obstaja, vendar je zelo drugačen od tistega, kar si predstavljajo številni kritiki zunaj Kitajske. Največji nesporazum je pri konceptu točkovanja. Zdi se, da si nekateri komentatorji predstavljajo, da čarobni algoritem uporablja kamere AI (kamere, ki jim pomaga umetna inteligenca) in internetni nadzor po vsej državi, da izračuna rezultat, ki določa mesto vsakogar v družbi. V resnici SoCS ni tehno-distopična nočna mora, ki se je bojimo: je nizko digitaliziran, močno razdrobljen in osredotočen predvsem na podjetja. Najpomembneje pa je, da takšnega točkovanja, kot nam ga predstavljajo na Zahodu, preprosto ni.
Vendar mit ostaja prisoten – tudi vlade, ki priznavajo zapletenost sistema SoCS, še vedno izražajo zaskrbljenost glede točkovanja in njegovega razvoja v prihodnosti. Kaj je torej v ozadju kitajske zamisli o socialnem kreditnem točkovanju?
Začetki in prvi poskusi
SoCS, ki se je prvič pojavil na Kitajskem v začetku leta 2000, je bil navdihnjen s praksami kreditnega točkovanja drugod po svetu, kot sta FICO v Združenih državah in podoben sistem Schufa v Nemčiji . V glavnih osnutkih sistema univerzalno točkovanje posameznikov ni bilo omenjeno. Vendar pa je sprožil sorodne pobude, kot je Alibabin Sesame Credit , čeprav je bilo to le posredno povezano s SoCS. V vsakem primeru je Ljudska banka Kitajske Alibabi na koncu zavrnila kreditno dovoljenje. Šele konec leta 2016 je državni svet – najvišji vladni organ Kitajske – uradno obravnaval idejo, da bi "preiskal vzpostavitev sistema upravljanja osebne integritete."
Od začetka leta 2010 so nekatera mesta dejansko začela pilotno točkovati. Vendar so postopoma postali sporni. Mesto Suining naj bi odšto točke za vladne peticije in spletne komentarje, Suzhou je načrtoval kazni za goljufanje v spletnih igrah, Rongcheng pa za smetenje na javnih površinah ali nezakonito prečkanje ulice na semaforju. Veliko teh pilotnih projektov so uradni kitajski mediji kasneje kritizirali ali pa se niso uresničili. Najpogostejše kritike so bile, da rezultati nezakonito omejujejo zakonske pravice državljanov ali sledijo vedenju, ki je povsem nepovezano s pojmoma "kredit" ali "točkovanje".
Preizkušeno, preizkušeno, ugasnjeno
Do leta 2019 so osrednje kitajske oblasti izrecno izjavile, da z idejo niso zadovoljne. Izdali so uradna pojasnila, da s točkami ni mogoče kaznovati državljanov in da so lahko podlaga za kaznovanje le uradni pravni dokumenti. Pilotna mesta so hitro sledila: Wenzhou, ki je leta 2014 naredilo ambiciozne načrte, je naredilo popoln obrat za 180 stopinj in namesto tega leta 2019 izdalo shemo samo nagrajevanja. Leta 2021 je Rongcheng izdal revizijo, ki je zahta prostovoljno uporabo in je lahko izdajala samo nagrade. Številne druge sheme točkovanja, ki so se tu in tam pojavile, se sploh niso uresničile.
Pobude osebnega točkovanja, ki ponekod obstajajo še danes, služijo le kot pozitivna spodbuda. Če ni represije, so to v bistvu programi nagrajevanja zvestobe, podobni tistim, ki jih izvajajo letalske družbe, torej na prostovoljni osnovi. Dejstvo je, da jih na Kitajskem uporablja zelo malo ljudi. Nadaljnje omejitve so bile uradno uvedene decembra 2021 in so omejile vrste vedenja, ki jih je mogoče vključiti v sistem »sledenja«. To je tudi razlog, zakaj se SoCS verjetno ne bo uresničil: oblasti so poskusile nekaj podobnega in ugotovile, da to ni tisto, kar so iskale.
Navsezadnje, zakaj bi Peking razvil tako obsežen sistem, ki bi zajemal celotno populacijo – velika večina je »dobro vzgojenih« – ko že imajo širok nabor tajnih orodij, s katerimi lahko locirajo ciljne skupine disidentov in ljudi, ki bi lahko res nevaren za družbo kot celoto? In veliko bolj učinkovito.
Točkovanje še vedno zanima kitajske oblasti, ko gre za podjetja. Državna uprava za regulacijo trga je z letom 2022 začela razvrščati podjetja na lestvici od A do D na ravni države. Podjetja v Zhejiangu si lahko že ogledajo svoj »skupni kreditni rezultat«. Vendar se ti rezultati ne uporabljajo za črne liste podjetij. Namesto tega služijo kot indikator tveganja in se uporabljajo za določanje intenzivnosti nadzora. Pristojni se ne vmešavajo v poslovanje podjetij z oceno A, zato pa postanejo sumljivi do podjetij z oceno D. Potem se začne »monitoring«: kaj se v resnici dogaja v teh podjetjih, ali je tem podjetjem mogoče pomagati na ravni izboljšanja vodenja in ali obstajajo znaki kaznivih dejanj.
Vsekakor bi bila pretirano zasnovana aplikacija za spremljanje vseh in vsega, ki bi vključa vsa morebitna subjektivna dejanja posameznikov, tako okorna, tako nepregledna, da bi bila v praksi popolnoma neuporabna, rezultati pa ničvredni. To se vidi že danes - Alibaba ima v Zhejiangu kljub monopolnemu obnašanju najvišjo možno bonitetno oceno in odkrito povedano - ta monopol bi morda morali malo zajeziti, zato se kitajske oblasti ne vmešavajo v to podjetje.
Resnična tveganja tehnologije 21. stoletja
Vse to ne pomeni, da je SoCS benigen. To tudi ne pomeni, da je kitajski nadzorni aparat mit – nasprotno. Težava je v tem, da se javne razprave običajno ne osredotočajo na te vidike. Namesto tega zanimanje Zahoda za sistem SoCS pogosto izhaja iz širših skrbi glede digitalnih tehnologij, kar se odraža v (praznih) obljubah ZN in podobnih ukrepih drugih držav. Pogosto se SoCS uporablja le kot metafora: bodisi za prikaz tehnološke grožnje doma ali za prikaz tehno-distopične Kitajske - kar v resnici ni.
To je simptomatično za težnjo, da se Kitajska ne vidi kot resnično mesto z resničnimi ljudmi, ampak kot abstraktno "negativno nasprotje" od "nas" - nekaj podobnega zahodnemu pogledu na Rusijo, zlasti v zadnjih dveh letih, odkar je začela posebna vojaška operacija v Ukrajini. Medtem ko naše zahodne razprave o tehnologiji na Kitajskem ostajajo v senci pretežno izmišljenega "točkovanja", ignoriramo resnične grožnje nadzora, ki se pojavljajo tukaj na Zahodu. Ko uporabljamo SoCS za ustvarjanje podobe tehnološke grožnje doma, izgubimo izpred oči potencialno akutne zahodne tehnološke grožnje, ki so veliko bližje realnosti.
V vsakem primeru so pravi poraženci ljudje, ki trdijo, da želijo zaščititi. Na žalost državljanov zahodnih držav resnica v zadnjih desetletjih ni bila predstavljena ali celo prikrita, v zadnjih nekaj letih, začenši s »pandemijo covida«, pa se povsem zavestno in zelo aktivno izkrivlja.
|
 Komentarji 0Trenutno ni komentarja na na ta članek ... ...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
| |
Petek, 14.Junij 2024 ob 9:54:55 
340 ogledov, 
0 komentarjev
