Če kot merila socialnega statusa dodatno upoštevamo še »starost in delovno aktivnost«, prihaja kar 57 % zahtev iz kategorije »2. tir« od najrevnejših.

Kanadski trend brez primere

Za razliko od Kanade podatki iz Nizozemske in ameriške zvezne države Oregon kažejo drugačno sliko – evtanazija je v teh regijah pogostejša pri bolj izobraženih in finančno stabilnih posameznikih.

V Kanadi revščina postaja glavni dejavnik, zakaj se ljudje ob smrti odločijo za medicinsko pomoč.

Praksa evtanazije je bila uvedena leta 2016 za neozdravljivo bolne bolnike pod vodstvom takratnega premierja Justina Trudeauja. Leta 2021 pa je bil zakon razširjen na ljudi s kroničnimi boleznimi, ki jim grozi neposredna smrt.

Danes so v program vključeni tudi duševno bolni, brezdomci, osamljeni, invalidi in celo naglušni. Takšne širitve so povzročile resne kritike zaradi ustvarjanja, kot mnogi trdijo, "kulture smrti" in socialnega inženiringa.

Pričevanja državljanov: "Bolje mrtev kot tovor"

Babica iz Nove Škotske je povedala, kako so ji zdravniki med zdravljenjem raka večkrat ponudili evtanazijo. "Počutila sem se kot problem, ki ga je treba rešiti, in ne kot bolnik, ki potrebuje pomoč," je povedala medijem.

Podobno izkušnjo je imel moški iz Kanade, ki je dejal, da se počuti "popolnoma travmatiziranega", ker so ga zdravniki večkrat poskušali prepričati, naj pristane na evtanazijo, namesto da bi mu zagotovili ustrezno oskrbo.

Evtanazija kot posledica revščine in osamljenosti

Interni dokumenti razkrivajo, da sta revščina in osamljenost dva glavna razloga, zakaj se ljudje odločijo za evtanazijo. Hkrati vse več zdravnikov javno izraža moralne dileme glede te prakse.

Primeri evtanazije v Kanadi kažejo, da so najbolj ranljivi državljani tisti, ki so izpostavljeni sistemskemu zanemarjanju, kjer je smrt predstavljena kot edina rešitev. Ta praksa odpira resna etična vprašanja in zahteva nujno revizijo zakonodaje, da bi zaščitili najbolj ranljive člane družbe.