V. d. administratorja Nase Sean Duffy je pravkar napovedal načrte ne le za vrnitev astronavtov na Luno, temveč za njihovo trajno bivanje tam.
Duffy je v drzni potezi za zagotovitev ameriške prevlade v vesolju razkril, da Nasa pospešuje načrte za postavitev 100-kilovatnega jedrskega reaktorja na Lunino površino do leta 2030 – ključni korak k vzpostavitvi uporabne lunarne baze in nato k misijam na Mars. Kaj je na kocki? Prehiteti Kitajsko v novi vesoljski tekmi in izkoriščati lunine ledene rezerve za gorivo in preživetje.
Zakaj jedrska energija?
Sončna energija na Luni ne deluje. Noči tam trajajo dva zemeljska tedna – kar pomeni, da so sončne celice pol meseca nedelujoče. Zato Nasa spreminja smer in vlaga v jedrsko energijo. Prvotni načrt je bil 40-kilovatni reaktor, vendar je cilj zdaj več kot dvakrat večji – 100 kilovatov – kar je dovolj za napajanje majhne baze.
Duffy je poudaril, da reaktor ne bo izstreljen v živo, da bi pomiril zaskrbljenost javnosti glede radioaktivnih snovi v vesolju. Namesto tega bi ga sestavili neposredno na Luni, najverjetneje blizu južnega pola, kjer senčni kraterji hranijo ogromne količine ledu – ključnega vira za vodo, kisik in gorivo.
Luna – nova geopolitična meja
To ni samo znanost – to je geopolitika. Kitajska v partnerstvu z Rusijo načrtuje tudi svojo bazo na Luni. Duffy jasno pove, da nameravajo ZDA priti tja prve.
»Obstaja del Lune, ki si ga vsi želijo. Tam je led. Tam je svetloba. Želimo, da ga Amerika poseduje,« je dejal Duffy, misleč na južni pol – edino mesto, kjer sobivata sončna svetloba in led.
Prva država, ki bi tam postavila reaktor, bi lahko zahta tako imenovano »območje prepovedi« – kar bi predstavljalo teritorialno prevlado v vesolju.
Od Apolla do Artemide
Program Apollo je bil tekma – kratki obiski in zastave. Program Artemis, kot pravi Duffy, je maraton.
»Želimo se vrniti. Zgraditi bazo. Obdržati ljudi na Luni. In zdaj vemo, da je tam led. Kar se bomo tam naučili, nam bo pomagalo priti na Mars,« je dejal.
Zakaj zdaj? Ker ima Luna strateško vrednost. Led se lahko razgradi na vodik in kisik – osnovni sestavini raketnega goriva. Baza na Luni bi lahko postala odskočna deska za misije v globlje vesolje.
Težave, tveganja in dvomi
Skeptiki opozarjajo na dolgoletne zamude in prekoračitve proračuna Nase. Program Artemis je že naletel na ovire, vključno z umikom Jareda Isaacmana, Trumpovega prejšnjega kandidata za vodjo Nase.
Čeprav jedrska energija rešuje problem energije, prinaša nova tveganja – vključno z ravnanjem z radioaktivnimi snovmi v ekstremnih pogojih.
Duffy je priznal eno bolečo podrobnost – večina Američanov sploh ne ve, kaj je Artemis, za razliko od Apolla.
Kaj sledi?
NASA načrtuje, da bo astronavte poslala blizu južnega tečaja že leta 2027, z bivanjem dvakrat dlje kot v misijah Apollo. Baza bo grajena po fazah – najprej bo jedrski reaktor, nato bivalni moduli in roverji. Novi rover bo omogočil odprave dolge do 800 kilometrov – »lunine ture« brez vesoljskih oblek.
Za Seana Duffyja to ni le raziskovanje – to je prihodnost. Če Amerika pride tja prva, bi lahko postavila pravila vesoljske igre za prihodnje generacije.
Luna ni več sanje – ampak bojišče prihodnosti
NASA stavi vse karte na jedrsko energijo, da bi zagotovila ameriško prisotnost na Luni. Kitajska hitro dohiteva in tekma se je začela.
Na kocki? Ne le Luna. Ampak prihodnost človeštva v vesolju.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
