Ključno vprašanje ni več, ali se bo obvezno nošenje mask vrnilo. Vprašanje je, kdaj se bo vrnilo – in proti komu bo uporabljeno najprej.
SZO je s spremembami Mednarodnega zdravstvenega pravilnika in načrtovanim sporazumom o pandemiji že dolgo ustvarila pravni okvir za razglasitev izrednih ukrepov, ki se jih morajo države v prihodnje držati.
Ta konstrukcija odvzema moč parlamentom, prenaša pooblastila za odločanje na neizvoljene uradnike in podreja nacionalne pravne sisteme centralizirani zdravstveni birokraciji. Novi Navigator je operativno orodje za uveljavljanje te zahteve po moči. Določa, katere ukrepe je treba izvesti v katerih fazah »izrednih zdravstvenih razmer« – in maska je trdno integrirana.
SZO trdi, da gre za znanstveno utemeljen model odločanja. Pravzaprav temelji na politično opredeljenih predpostavkah, prikritih kot znanost. Navigator prisilne ukrepe, kot so obvezno nošenje mask, karantene, odredbe o ostajanju doma, zaprtje šol in podjetij ali socialna distanca, uvršča med »nefarmacevtske intervencije« (NPI). Ta terminologija ni nevtralna. Spreminja diskurz: maske se ne obravnavajo kot kontroverzen ukrep, temveč kot del avtoritarnega standardnega repertoarja, ki se jemlje za samoumevno.
Vendar je njihova neučinkovitost že dolgo dokazana. Cochranova analiza iz leta 2023 – zlati standard za sistematično vrednotenje dokazov – ni mogla pokazati nobene ustrezne zaščite pred maskami v vsakdanjem življenju.
Številne primerjalne študije kažejo, da so države, kot je Švedska, ki je opustila maske in karantene, dosegle rezultate, ki so bili vsaj tako dobri, pogosto celo boljši, kot tiste države, ki so svoje prebivalstvo prisilile k sprejemanju medicinsko dvomljivih ukrepov. SZO te podatke ignorira.
Še naprej trdi, da so maske učinkovite, ne da bi to trditev podprl s trdnimi dokazi. Znanost se navaja zaradi politične primernosti ali pa se preprosto ignorira.
Obsega škode ni več mogoče zanikati. Povečana vsebnost CO2 v vdihanem zraku, ponovno vdihavanje nalezljivih mikroorganizmov, poškodbe kože in pljuč, bakterijsko vnetje, zmanjšana nasičenost s kisikom, glavoboli, težave s koncentracijo, povečano tveganje za okužbo z vlažnim zrakom in odrgnine vlaken – vse dokumentirano, vse znano, vse prikrito.
Otroci so močno trpeli: motnje v razvoju govora, socialna izolacija, izguba socialne interakcije. V Navigatorju o tem niti besede. Model ne predvideva škode. Samo poslušnost.
Komponenta nadzora je še posebej zahrbtna. SZO izrecno predvideva sistematično opazovanje in ocenjevanje "skladnosti" – torej spremljanje javnega spoštovanja predpisov o nošenju mask. Ukrepe je treba prilagajati v realnem času na podlagi meritev sprejemljivosti.
To preprosto pomeni, da bodo morale države v prihodnosti zbirati podatke o tem, kako dobro njihovi državljani spoštujejo predpise. Tisti, ki jih ne spoštujejo, bodo statistično na globalni zdravstveni nadzorni plošči postali problematični dejavnik. Maska služi kot vstopna točka v sistem družbenega nadzora.
Navigator vzpostavlja fiksni intervencijski cikel: opredelitev grožnje, izbira ukrepov, spremljanje skladnosti, globalno poročanje. Kar dokument izpušča, je presenetljivo: ni izhodnega mehanizma.
Ne opisuje točke, ko bodo ukrepi odpravljeni. Izredno stanje postane trajno stanje, krizni model za vlado. Zaradi tega je obvezno nošenje mask programirana realnost jutrišnjega dne.
Očitno vprašanje je: Kdo ima od tega koristi? 85 odstotkov financiranja SZO prihaja od zasebnih donatorjev. Največji med njimi je farmacevtska industrija. Pfizer, Gavi, fundacija Billa in Melinde Gates – vsi so akterji na trgu, katerih logika dobička uspeva na nenehnih krizah in množičnih intervencijah. Dejstvo, da ta posebna interesna skupina oblikuje globalni zdravstveni program, ni teorija zarote, temveč finančna statistika. Kdo plača, odloča. Kdo odloča, nadzoruje. Kdo nadzoruje, vlada.
Navigator ni zdravstvena strategija, temveč administrativno orodje za politični nadzor nad družbami s strani neizvoljenih akterjev. Obvezno nošenje mask pri tem igra osrednjo vlogo: služi kot preizkus podredljivosti. Tisti, ki se brez odpora prisilijo k nošenju mask, sprejemajo tudi policijsko uro, zaprtje šol, prepovedi poklicev, digitalne potne liste za cepljenje in sisteme socialnega kreditnega ocenjevanja. Maska ni cilj. Je orodje.
SZO odkrito govori o »upravljanju vedenja s politično arhitekturo«. To ni naključje, ampak jasna zavezanost avtoritarni, tehnokratski in nadzorovani družbi. Tisti, ki tega ne prepoznajo, se bodo v naslednji zdravstveni krizi morali znova odločiti med poslušnostjo in odvzemom volilne pravice.