Zgodbe o zgodovinskih epidemijah imajo preveč skupnega, da bi bile zgolj naključja. Skupki epidemičnih bolezni so vedno obstajali, "pandemije" so bile sprožene, kadar je bilo treba, "okna priložnosti" pa so bila vedno dobro izkoriščena.
Koronakriza je ponovno pokazala potrebne sestavine za nadzorovan družbeni potres. Najprej je potrebna velika doza strahu, ki jo je najbolje prinesti v obliki »nove epidemije«. V tem kontekstu je mogoče brez velikega odpora sprejeti ukrepe, ki veljajo za prepozne, tako kot siromašenje prebivalstva s prelivanjem lastnine od revnejših k bogatejšim, omejevanje gibanja, izguba solidarnosti med ljudmi ...
Tega načrta niso skovali današnji globalisti. Je veliko starejši in uporabljalo ga je prvo »podjetje«, ki je težilo k svetovni prevladi, namreč Katoliška cerkev. Ni naključje, da se vse to zdaj ponavlja, saj ima Vatikan izkušnje s tovrstnim oportunizmom in resetiranjem, ki so ga pred pol tisočletja imenovali »renesansa«. Ni zaman, da je papež Frančišek, zagovornik obveznega cepljenja, jezuit, pri čemer se sklicuje tudi na svetega Frančiška, ki je že takrat izjavil, da nemoč osrečuje običajne ljudi.
Prenova se je začela z valovi kuge leta 1348. Judje, ki so bili pogosto dobro situirani zdravniki in dninarji, so bili pobiti ali izgnani, disidente pa so zažgali kot »čarovnice« in »heretike«. Trgovske poti in dobavne verige so bile motene zaradi karantenskih ovir in prepovedi gibanja.
Zaželeno pomanjkanje hrane je vodilo v lakoto, strah pred okužbo pa je vlival nezaupanje med ljudmi. Z vedno manjšo blaginjo sta rasli zavist in zamera. Brez priložnosti za srečanja, trge in praznovanja je meščansko življenje zastalo. Vlaki fanatičnih bičkovarjev kot trosilniki širijo različne nalezljive bolezni (garje, gobavost, črne koze itd.).
Bilo je daleč od "bubonske ali pljučne kuge", ki je ljudi vsepovsod do smrti prestrašila. In ljudje niso povsod umirali kot muhe. Gore trupel, ljudje, ki so nenadoma padli mrtvi in bolni na ulici, ljudje, ki so umrli v treh dneh, so bili bolj posledica propagande kot realnosti. Stanje je postalo slabo le zaradi destabilizacije družbe in zanemarjanja običajev, ne pa zaradi vzroka bolezni. Tako kot zdaj s koronskimi ukrepi.
Po prvem valu kuge leta 1348 so sledili drugi šibkejši »valovi«, ki se nam obetajo še danes. Do takrat, leta 1493, je bil "sifilis" uprizorjen kot kazen svetopisemskih razsežnosti in razglašen za uvoz v Novi svet z vrnitvijo Christóbala Colóna (1451-1506) po ponovnem odkritju Amerike.
Potem ko je domnevno neznani patogen Treponema pallidum pristal v Sevilli in Barceloni, so španski vojaki, ki so branili Neapelj pred francosko vojsko, zasejali semena za širjenje bolezni po Evropi. Je pa med domnevno uvedbo in širitvijo minilo celo leto.
In vse je šlo po načrtih. Spolna abstinenca se je zdaj zdela nujna za preživetje, kopališča in bordeli pa so bili povsod zaprti. Posledično zanemarjanje osebne higiene je delovalo kot pospešec požara že tako endemične garje. Zdravniki so pridobivali na pomenu in vrednosti. Ljudski zdravniki in zeliščarji so bili izrinjeni s trga zdravja, kljub pomanjkanju strokovnega znanja pa so medicinski porodi začeli nadomeščati prej običajne porode na domu s sposobnimi in izurjenimi babicami. Višja umrljivost otrok je bila zaželena in bi jo lahko pripisali novi epidemiji. Začelo se je zmanjševanje prebivalstva.
Naj je šlo za kugo ali sifilis – bolezni, ki so se širile, so bile tako malo nove kot »covidna« gripa leta 2020. Katere bolezni so bile takrat res prisotne, ni več mogoče z gotovostjo rekonstruirati, saj so bili povzročitelji neznani in simptomi bili nedosledni. Vsekakor je gotovo, da je povzročitelj sifilisa v Evropi obstajal že dolgo. Veliko plačancev v francoski vojski je zbolelo za garjami in gobavostjo. Kar je kmalu postalo znano kot "francoska bolezen", so zdravniki imenovali "sifilis" ali "venerična psora" (garje). Izraz sifilis se je uveljavil šele v 18. stoletju in se je takrat uporabljal tudi za druge spolno prenosljive bolezni.
Vzporednice so osupljive. Cilji pandemije so bili takrat enaki, tako kot so zdaj. Razpad pluralistične družbe z močjo, skoncentrirano v rokah peščice. Že takrat je medicina delovala kot začetna iskra, zdravniki so pomagali stigmatizirati in marginalizirati ljudi, tako kot to počnejo danes, s svojim delovanjem spodbujajo bolezni in smrt.
Toda ali ni bila renesansa s svojim humanizmom rajska doba? No, le za redko elito, ki bi se lahko prepustila svoji spolni razuzdanosti in oligarhičnemu razkošju, tako kot se to danes trudi. Kar je v zgodovinskih knjigah premalo izpostavljeno, a je bilo realnost večine prebivalstva v 16. in 17. stoletju, so neštete vojne (»kmečke vojne«, 30-letna vojna), stiske in izguba blaginje. In vse to zato, ker "nimaš nič, a si srečen."
Zgodovina se ponavlja, kreatorji podobnih dogodkov v različnih časovnih okvirih in cilj je ostal isti – nadzor prebivalstva in pridobivanje bogastva in moči!
Volk je v ovčji koži, pozor!
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
