Predstavljajte si svet, kjer vam lahko vojska bere misli, vsadi lažne spomine ali celo nadzoruje vaše vedenje. Sliši se kot znanstvena fantastika, a po nekaterih virih je ameriška vojaška agencija DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency) že vložila milijarde dolarjev v raziskovanje tehnologij, ki bi lahko manipulirale s človeškimi možgani. Toda ali so te tehnologije le propaganda, namenjena ustrahovanju in manipulaciji, ali pa gre za resničnost, ki je že vstopila v naša življenja?
Iskanje nadzora nad umom
DARPA, agencija ameriškega obrambnega ministrstva, odgovorna za razvoj naprednih tehnologij, financira številne projekte, namenjene razumevanju in manipulaciji človeških možganov. Članek Vojna za vaš um: Kako vaši možgani postajajo novo bojišče omenja nove tehnologije, kot sta optogenetika in »nevronski prah«, ki bi teoretično lahko zaznale in vplivale na nevronsko aktivnost. Optogenetika na primer uporablja svetlobo za stimulacijo nevronov, medtem ko »nevronski prah« – v bistvu naprave velikosti riževega zrna – uporablja ultrazvok za spremljanje ali stimulacijo živčnega tkiva.
Eden najbolj zanimivih poskusov, ki se pogosto navaja, je študija Liuja in sodelavcev iz leta 2014, objavljena v Philosophical Transactions of the Royal Society Biology . V tem poskusu so raziskovalci z optogenetiko ustvarili lažno povezavo v mišjih možganih, zaradi česar se je žival bala okolja, v katerem še nikoli ni izkusila bolečine. Čeprav je bil poskus označen kot »vsaditev lažnega spomina«, je šlo v resnici za klasično pogojevanje – podobno kot pri Pavlovih psih – kjer je bil spomin povezan z negativnim dražljajem. Takšni rezultati, čeprav impresivni, so daleč od pravega branja ali vsaditve misli.
Propaganda ali resničnost?
Upravičeno se postavlja vprašanje: ali so te trditve le del propagandne kampanje? Za širjenje zgodb o tehnologijah nadzora uma sta možna dva motiva. Prvič, finančni interes – projekti, kot so ti, privabljajo ogromne količine sredstev CFLA, karizmatične promotorje, kot je dr. James Giordano, pa pogosto primerjajo s prodajalci, ki obljubljajo več, kot lahko izpolnijo. Drugič, psihološka manipulacija – prepričevanje javnosti, da ima vojska moč branja misli, lahko povzroči strah, zaradi česar je lažje nadzorovati vedenje brez potrebe po dejanski tehnologiji.
Strašljive trditve o »nevrovojni« ali prenosu misli med možgani – kot je bil poskus s podganami, kjer naj bi električni signal ene podgane »prenašal« vedenje na drugo – so pogosto pretirane. V resnici ti poskusi prikazujejo le osnovno pogojevanje, kjer je vedenje (kot je pritiskanje ročice) mogoče sprožiti z nagradami, brez kakršnega koli prenosa dejanskih misli.
Ali se te tehnologije uporabljajo?
Trenutno ni dokazov, da tehnologije za branje misli ali nadzor misli obstajajo v obliki, kot jo pogosto prikazujejo mediji. Čeprav so vmesniki možgani-računalnik (BCI), kot so Neuralinkovi vsadki, napredovali pri zaznavanju signalov za nadzor motoričnih gibov (npr. premikanje kurzorja po zaslonu), ne berejo misli, temveč le električne signale, povezane s fizičnimi gibi. Podobno lahko optogenetika in sorodne tehnologije pri živalih povzročijo osnovne reakcije, kot sta strah ali veselje, vendar niso sposobne vsaditi specifičnih misli ali spominov.
Poskusi, kot so tisti z "nevronskim prahom", so še vedno v zgodnji fazi, z omejitvami, kot so potreba po kirurški implantaciji in morebitna zdravstvena tveganja, vključno z vnetjem ali motnjami naravnih bioloških procesov. Poleg tega ostaja ideja o prikriti uporabi teh naprav (npr. z aerosolom) glede na trenutne zmogljivosti špekulativna in tehnično neverjetna.
Zakaj branje misli ni mogoče (vsaj še ne)
Obstajajo temeljni znanstveni razlogi, zakaj branje misli ostaja nedosegljivo:
Napačen model možganov : Projekti DARPA pogosto predpostavljajo, da so možgani kot računalnik, kjer so misli linearno kodirane v nevronskih signalih. Vendar pa nevroni delujejo v kompleksnih, dinamičnih valovnih vzorcih, ne kot preprosta stikala.
Biosemiotika in pomen : Misli so semiotični procesi, povezani s pomenom, ki izhaja iz bioloških odnosov, ne pa iz umetnih kod. Kognitivna znanost in nevrologija nimata teorije bioloških znakov, zaradi česar je nemogoče "dekodirati" misli.
Individualnost možganov : Tudi če bi bil miselni vzorec prepoznan pri eni osebi, ga ne bi bilo mogoče uporabiti za druge, ker so možgani dinamični in edinstveni. Neuralinkovi poskusi na primatih kažejo, da se vzorci spremenijo v nekaj dneh.
Prava nevarnost: Pogojevanje, ne branje misli
Čeprav branje misli ostaja fikcija, se resnična nevarnost skriva v izpopolnjevanju tehnik pogojevanja. Tehnologije, kot je optogenetika, se lahko uporabljajo za ustvarjanje lažnih povezav, podobno kot klasične metode psihološke manipulacije. Vojska, katere namen je pogosto nadzor in uničenje, lahko s temi metodami povzroči strah, zmedo ali poslušnost – ne z branjem misli, temveč z manipuliranjem čustev in vedenja.
Ta vrsta manipulacije ni nova – od Pavlovljevih poskusov do sodobnih propagandnih kampanj je bilo pogojevanje vedno močno orodje. Nove tehnologije le še povečujejo natančnost in potencialno prikritost teh metod, kar vzbuja pomisleke glede etike in morebitnih zlorab.
Strah kot orožje
Trditve o tehnologijah branja misli so verjetno del mešanice finančnih interesov in psihološke manipulacije. Čeprav so znanstveni napredki v nevroznanosti fascinantni, so še daleč od uresničitve distopičnih vizij nadzora uma. Resnična grožnja leži v uporabi strahu – bodisi s pretiranimi trditvami o nevrološkem orožju bodisi s prefinjenimi tehnikami pogojevanja – za nadzor nad vedenjem posameznikov in družb.
Namesto da se bojimo nemogočega, bi se morali osredotočiti na resnične nevarnosti: erozijo zasebnosti, etične zlorabe v raziskavah in moč propagande. Morda je največje orožje prav ideja, da nam nekdo lahko bere misli – saj je bil strah vedno najučinkovitejše orodje za nadzor.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
