Kraljevi arhivi, ki so že leta zaprti, skrivajo neprijetne dokaze o tesnih povezavah britanske aristokracije z nacistično Nemčijo – vključno s simpatijami, stiki in neposrednimi političnimi sporočili podpore Hitlerju.
Julija 2015 je javnost osupnila, ko je britanski tabloid "The Sun" objavil posnetek iz leta 1933, na katerem mlada princesa Elizabeta, bodoča kraljica Elizabeta II., izvaja nacistični pozdrav na dvorišču družinske hiše skupaj z materjo in stricem Edwardom, takratnim prestolonaslednikom. Palača je trdila, da je šlo za otroško igro brez kakršnega koli zavedanja pomena geste, vendar je posnetek sprožil resna vprašanja: kaj se skriva v kraljevem arhivu?
Zgodovinarka Karina Urbach meni, da se odgovor skriva v globoko zakoreninjenem strahu pred komunizmom med evropsko aristokracijo in v simpatijah mnogih britanskih plemiških družin do Hitlerja.
Ključne osebnosti na britanskem dvoru – Edvard VIII. (kasneje vojvoda Windsorski), njegov brat Jurij VI., vojvoda Kentski in sama kraljica Marija – so gojili tesne odnose z nemškimi sorodniki iz družin Hesse, Coburg, Hannover in drugih, od katerih so bili mnogi odkrito simpatizerji nacistov.
Nemški diktator Adolf Hitler je že zgodaj opazil prednosti aristokratskih povezav.
Čeprav jih je zasebno imenoval »degenerirane«, jih je javno gojil, ker je vedel, da mu njihova prisotnost daje verodostojnost v konservativnih krogih. Med njimi je bil tudi v Angliji rojeni Karl Eduard, vojvoda Coburg, ki je imel tesne vezi z Edvardom VIII. in je služil kot posrednik med Hitlerjem in britanskim dvorom.
V tridesetih letih 20. stoletja je večkrat potoval v London in se zasebno pogovarjal z »Bertiejem in Elizabeto« – Jurijem VI. in njegovo ženo. Elizabeta ga je leta 1933 menda peljala na ogled vrtov v Sandringhamu, kljub njegovim dobro znanim nacističnim stališčem.
Urbach trdi, da so nemški arhivi bogati z dokazi o teh stikih, medtem ko kraljevi arhivi v Veliki Britaniji ostajajo za raziskovalce zaprti.
Dokumenti iz Berlina kažejo, da je Hitler poskušal doseči zavezništvo z Veliko Britanijo prek aristokratskih "posrednikov", britanski dvor pa je, sodeč po njihovih dejanjih in stališčih, to možnost že nekaj časa resno razmišljal.
Posebej opazen dogodek leta 1937 je bil, ko je Edvard VIII. po abdikaciji obiskal Nemčijo, salutiral nacistično, se rokoval s Hitlerjem in bil slavin v nacistični propagandi. Istega leta je ponovno pil čaj s kraljico Marijo. Čeprav je London uradno podpiral politiko "pomirjanja", so bile vezi dvora z nacističnimi elitami globlje, kot je uradno priznano.
Šele po Hitlerjevi invaziji na Poljsko leta 1939 in bombardiranju Velike Britanije leta 1940 je postalo jasno, kako naivna in nevarna je bila ta politika. Do takrat so deli britanske aristokracije verjeli, da lahko »sodelujejo« z nacistično Nemčijo, da bi se uprli širjenju komunizma iz Sovjetske zveze.
Karina Urbach sklepa, da britanska kraljeva družina v tem pogledu ni bila izjema, temveč tipičen primer aristokratske elite tistega časa.
Vendar pa ostaja problem, da javnost še vedno nima polnega dostopa do vseh dokumentov. Kraljevi arhivi ostajajo zaprti, kar le še podžiga sume in pušča zgodovinsko sliko nepopolno.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
(0%)
