| | | |
NEWSEXCHANGE SI | Papež Frančišek in njegov tesen odnos z WEF, katerega vodja je odstopil s položaja predsednika na dan njegove smrti ...| | | |
|
| Torek, 22. April, 2025 ob 17:21:25 |
  |
MNOGI NE OPROŠČAJO IN NE POZABLJAJO TESNE VEZI MED PAPEŽEM IN WEF...
S smrtjo papeža Frančiška se je končalo eno najbolj zapletenih, nepredvidljivih in kontroverznih papežev v sodobni zgodovini Katoliške cerkve.
Jorge Mario Bergoglio je prišel iz Latinske Amerike z avro papeške »ponižnosti in bližine ljudem«, toda kar je bilo za nekatere znak osvežitve, je za mnoge druge – zlasti v tradicionalnih cerkvenih krogih – doživelo kot začetek erozije cerkvene jasnosti, doktrine in avtoritete.
Papež Frančišek si je zgradil podobo »papeža ubogih«, vendar je v tej družbeni retoriki pogosto zanemarjal temeljne doktrinarne in moralne resnice vere. Podnebne spremembe, migracije, socialna vključenost in medverski dialog so postali stebri njegovega papeževanja, a je cerkveni nauk o grehu, milosti, spreobrnjenju in večnem življenju potisnil v ozadje.
Teološka globina se je umaknila jeziku dostopnosti, pastoralna dobrodelnost pa je pogosto šla na račun resnice. Eden najbolj problematičnih vidikov njegovega vodenja je bilo postopno oslabitev moralne avtoritete.
Njegove izjave o LGBTQ+ osebah, v katerih je trdil, da so vsi »božji otroci« (v čemer je seveda nekaj teološke resnice), so ostale brez jasnega dopolnila o nujnosti spreobrnjenja in življenja v skladu z nauki Cerkve. Namesto da bi ponudil resnico v ljubezni, je pogosto ponudil samo prijaznost brez resnice.
To ni nikjer bolj očitno kot pri kanonizaciji blaženega Alojzija Stepinca, kjer je papež Frančišek kot prvi v zgodovini zaradi politične in ekumenske občutljivosti preložil kanonizacijo svetega mučenca katoliške Cerkve.
S tem ni le zmotil procesa, ampak je Cerkvi poslal sporočilo, da svetost ni stvar akcije, ampak geopolitične strategije. Podoben primer dvojnega sporočila smo opazili v odnosu do prikazovanj v Medžugorju.
Čeprav je dovolil uradna romanja, papež Frančišek nikoli ni priznal nadnaravnega značaja prikazovanj in je pozneje večkrat izrazil skepticizem glede nadaljevanja sporočil, ki jih opisuje kot "duhovno pošto".
Tamkajšnja škofija je ostala pasivna, upravljanje pa je prevzel Vatikan. Tako je pastoralna logika prevladala nad teološko jasnostjo – vernikom je bilo dano dovoljenje za prihod, ne pa tudi jasnosti o tem, kaj prihajajo bogoslužit.
Drug primer zunanjepolitičnega pristopa papeža Frančiška je bil njegov odnos do izraelsko-palestinskega konflikta, v katerem je poskušal ohraniti nevtralen, a sočuten ton, pogosto za ceno jasne moralne pozicije.
Papeževi govori po vojnah v Gazi ali napadih na izraelske civiliste so na splošno pozivali k miru in dialogu, vendar brez jasnega imenovanja agresorjev, kar je povzročilo razočaranje tako med judovsko skupnostjo kot tudi med katoličani, ki pričakujejo nedvoumno izjavo proti napadom.
Ob tem je izrazil globoko zaskrbljenost zaradi trpljenja palestinskega ljudstva ter pozval h koncu okupacije in priznanju pravice do dostojnega življenja. Njegova simbolična gesta – obisk Izraela in Palestine leta 2014 – je vključa molitev ob Zahodnem zidu, a tudi postanek pri ločilnem zidu v Betlehemu, kar je bilo interpretirano kot politično sporočilo. Kot pri mnogih drugih temah je Frančišek izbral govor sočutja namesto razsodnosti, tako da je bil tudi v tem primeru pogosto slišan njegov glas za mir, njegova preroška jasnost pa je bila tiha.
Poleg tega je njegovo ostro distanciranje od tako imenovanih "suverenističnih" gibanj ob hkratnem nagibanju k retoriki globalne etike ZN, okoljevarstva in odprtih meja pustilo vtis, da papež ni branil svoje črede, temveč si je v sekularnih medijih vzbujal naklonjenost. Njegove kritike kapitalizma so bile glasne, njegove kritike totalitarizma, zlasti komunizma, pa so ostale skrivnostno tihe.
Pandemija COVID-19 je bila dodaten lakmusov papir njegovega vodenja. Namesto duhovnega vodstva v času strahu so mnogi začutili birokratsko in celo ideološko Cerkev.
Zagovarjanje obveznega cepljenja, izogibanje duhovnim temam in prizanesljiv ton do posvetnih oblasti so le še poglabljali vtis, da se Cerkev vse bolj prilagaja svetu, namesto da bi ga spreminjala.
Ni brez razloga, da je toliko konservativnih kardinalov, škofov in vernikov njegov pontifikat doživljalo kot čas zmede, popuščanja in tihe dekonstrukcije. V žaru prizadevanj, da bi Cerkev ostala odprta, se je izgubil občutek za sveto. V želji, da bi se izognila obsojanju, je Cerkev postala nejasna.
Zanimivo je tudi, kako hrvaški mediji odražajo ideološko polarizacijo njegove zapuščine.
Medtem ko katoliški mediji, kot je Catholic Weekly, izpostavljajo njegovo skrb za revne in duhovno razsežnost njegovega pontifikata, ga posvetni mediji, kot je Telegram, hvalijo prav zaradi njegovega spora s hrvaško Cerkvijo in ga prikazujejo kot "protidesničarskega reformatorja".
Takšno stališče, kjer je papež uporabljen kot instrument kritike lokalne duhovščine, ne pa kot figura vere, dodatno priča o tem, kako politično in ne duhovno je bil vrednoten njegov pontifikat.
Papež Frančišek je bil nedvomno velika osebnost – karizmatičen, politično sposoben in komunikacijsko močan.
Toda njegov pontifikat bo ostal v spominu tudi kot čas, v katerem se je Cerkev borila z lastno identiteto, razpeta med svetom, ki vse bolj zahteva prilagajanje, in vero, ki vse bolj išče jasnost.
počivaj v miru In naj Cerkev najde svoj glas.
Video je primer njegovega odnosa z WEF (Svetovni gospodarski forum), katerega vodja Klaus Schwab je odstopil včeraj na dan njegove smrti.
|
 Komentarji 0Trenutno ni komentarja na na ta članek ... ...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
| |
|
|
| | | |
| |
| |
|
| | | |
|
|
|
|
Mediji
Torek, 22. April, 2025 ob 17:21:25 
266 ogledov, 
0 komentarjev
