Že leta poslušamo, da taljenje ledenih pokrovov vodi v katastrofo. Toda nova raziskava, ki jo podpira NASA, spreminja to pripoved: namesto da bi le dvigoval morsko gladino, taljenje grenlandskega ledu dejansko spodbuja eksplozivno rast fitoplanktona – mikroskopskih rastlin, ki so osnova morskega življenja.
Študija ugotavlja, da voda, ki se topi z ledenikov, kot je Jakobshavn – najbolj aktiven grenlandski ledenik – ni za vedno izgubljena, temveč poganja naravni cikel hranil v oceanu. Ta voda iz globin prinaša železo, nitrate in druga »gnojila« na površje, s katerimi hrani fitoplankton, ki nato hrani ribe, kite – in navsezadnje tudi nas.
Narava ve bolje kot apokalipsa
Profesor Dustin Carroll z državne univerze San Jose in Nasinega laboratorija za reaktivni pogon pojasnjuje:
»Predstavljajte si, da orjete vrt – točno to počne talina z ledenikov. 'Ore' ocean in sprosti hranila, ki so bila stoletja zaklenjena.«
In ne samo to – zahvaljujoč rasti fitoplanktona, ki proizvede polovico kisika na planetu in absorbira ogromne količine CO₂, lahko taljenje ledu dejansko pozitivno vpliva na podnebje. Čeprav sladka voda začasno zmanjša sposobnost oceana za absorpcijo CO₂, to nadomesti mnogokratno povečan vnos ogljikovega dioksida zaradi povečane fotosinteze teh mikroskopskih rastlin.
Pozabljena lekcija iz zgodovine
Led na Grenlandiji je naravno rasel in se umikal milijone let. V obdobju Eemiana, pred 125.000 leti, so bile temperature toplejše kot danes in led je bil veliko tanjši – vendar se Arktika ni sesula. Narava se je prilagodila in življenje je cvetelo. Problem ni taljenje – problem so naši poskusi nadzora nad naravo, namesto da bi z njo sodelovali.
Medtem ko ledeniki naravno gnojijo ocean, isti ljudje, ki se bojijo podnebnega »propada«, izvajajo umetne poskuse, kot je škropljenje aerosolov v ozračje, kar povzroča opustošenje ekosistemov. Industrijsko kmetijstvo, kemično onesnaževanje in korporativne »zelene« politike pogosto naredijo več škode kot koristi.
Ogljični paradoks: Več taljenja – manj CO₂?
Čeprav taljena voda spreminja kemijo fjordov in zmanjšuje sposobnost oceana, da absorbira CO₂, nova eksplozija fitoplanktona to izgubo večkrat nadomesti. Sistem se uravnoteži. Carroll pravi:
»Narava ima samokorekcijske mehanizme, ki jih šele začenjamo razumeti.«
Arktika ni na robu smrti – razvija se. Medtem ko se svet spopada z lastnimi blodnjami o »podnebni pogubi«, nas grenlandski ledeniki spominjajo, da sprememba ni grožnja – je del življenja. Pravo vprašanje je: Ali se bomo prilagodili? Ali pa bomo še naprej poskušali rešiti naravo z nadaljnjim uničevanjem?
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(0%)
